VRTEC: Kako smo preživeli uvajanje v vrtec in kaj sem ugotovila

Imam se za razumno mamico. Nisem preveč čustvena, nisem preveč hladna, ravno prav sem. Ko je bilo treba prvič v vrtec, sem vedela, da moram biti močna, navdušena nad vrtcem in v to prepričati tudi svojo enoletnico. Tudi zares sem verjela, da je vrtec super zadeva. Sama sem kot študentka poleti večkrat delala v vrtcu , prav v jaslih, zato sem vedela, da se otroci v vrtcu v resnici zelo zabavajo, se skupaj igrajo in veliko novega naučijo. S to zavestjo sva z mojo malo punčko prvič stopili skozi vrata vrtca. Jopico sva obesili na obešalnik pod imenom, v omarico pospravili rezervna oblačila, si nadeli copatke in zvedavo zakorakali v skupino.

Uvajanje v vrtec je v našem vrtcu izgledalo takole: Prvi dan smo prišli samo na zajtrk. Nina je pridno jedla. Fino se ji je zdelo, da obstajajo take majhne mizice in taki majhni stolčki in skupina otrok, ki skupaj je. Jaz sem vmes malo kramljala z vzgojiteljico in pomočnico. Ko je Nina pojedla sva odšli domov. Bilo je super, čisto nič stresno. Bila sem ponosna na malo zvezdico in nase. Prvi dan sva super preživeli.

Drugi dan v vrtcu smo prišli na zajtrk in na kosilo. Vmes smo šli domov. Po tem dnevu, ki je izgledal približno tako kot prvi, je  bila Nina prepričana, da je vrtec posebna restavracija za majhen otroke. Zvečer, ko sva se crkljali pred spanjem, me je vprašala: ”Ma mam?”. ”Ja, tudi jutri greva v vrtec. Jutri se bova pa po zajtrku še malo poigrali.” Zaspala sem malo bolj živčno kot prve dva dni, saj sem vedela, da je tretji dan tisti, ko otroke že pustimo same.

Tretji dan je Nina že vedela kam greva. Bila je vesela in zanimalo jo je kaj se bo tisti dan znašlo na jedilniku. Po zajtrku sta vzgojiteljici začeli kazati igrače in poizkušali v igro vplesti nove otročke. Ko so se lepo zaigrali, smo se mamice na skrivaj odplazile iz sobe. Kako me je skrbelo, če se moja punčka joka! To je bil prvi dan, ko sem v grlu začutila cmok. Celo leto sva bili skupaj vsak sleherni dan, sedaj pa jo puščam med popolnimi neznanci. Ves razum in lastne izkušnje z vrtcem so v tistih dveh urah pospešeno bledeli. Kljub vsemu razumu, sem se zapletla v miselni monolog: ”A moram res v službo? Kako grozen je ta svet! Vse se vrti samo okoli denarja. Tako majhne otroke prepuščamo same sebi. Lahko bi bila še kakšno leto doma, bi že nekako….” in kljub temu,d a sem upala, da ni tako, sem si v mislih narisala sliko nemočne hčerkice, ki se joka nekje v kotu sobe in se sprašuje zakaj sem jo zapustila. Komaj sem čakala, da bo ura 11.30, ko sem se lahko vrnila v skupino, da bi skupaj pojedli kosilo.

Ko sem končno lahko spet stopila v igralnico, sem videla mojo zlato Nino kako se čisto srečna igra z nekimi žabicami. Oddahnila sem si in se pomirila. Po drugi strani pa me je zadelo: Tudi brez mene lahko preživi dan in je poleg tega čisto zadovoljna. Razum je odrival nespametno posesivnost in me miril: ”Nina ni več dojenček. Vesela bodi, da se je sposobna vključiti, da si jo vzgojila v samostojno deklico.” Tisto popoldne sem jo stiskala malo močneje kot ponavadi. Kupila sem ji plišasto žabico, za nagrado, ker je taka super punca.

Četrti dan smo otročke zapustili po zajtrku. Prvič bodo v vrtcu šli tudi spat. Mi pa bodimo pripravljeni, da nas pokličejo, ko se zbudijo. Ta dan sem že malo lažje preživela. Temne misli me niso več morile, v miru sem odšla na prvo kavico čisto sama. Celo pospravila sem lahko v miru in … šla na stranišče. Razum in čustva so bila v prijetnem ravnovesju. Vseeno sem v vrtec prišla že kar malo preden bi me poklicali in čakala kar v garderobi (da bom res takoj tam, ko se zbudi). Seveda je dooolgo spala in sem se kar načakala. Ko se je zbudila, me je bila vesela, jaz pa nje.

Peti dan pa je bil že čisto ”tapravi” vrtčevski dan. Zjutraj odpeljemo otroke  vrtec, pridemo jih iskat po službi. Ker sem bila sama še zadnji dan na dopustu, sem dopoldne preživela v pripravah in miru (ok, priznam, malo sem še sama pospala ;)). Iskat sem jo prišla kmalu po spanju. Obe sva bili veseli in spočiti.

Tako se je začela naša zgodba z vrtcem. Ugotovila sem, da sem vseeno malo bolj čustvena kot sem pričakovala. Spoznala pa sem tudi, da vrtec ni grozna hiša kjer puščamo otroke, ko moramo v službo. Vrtec je igralnica polna otrok, z dvema ljubečima vzgojiteljicama, ki te otroke naučita en kup zanimivih stvari. Kaj vse so počeli prvo leto!!! Peli so, ustvarjali s prstnimi barvami, s plastelinom, lepili, barvali, hodili na sprehode, opazovali naravo, se pogovarjali, brali, gledali slikice, plesali, se žogali, drveli s poganjalčki, se spuščali po toboganu, se naučili piti iz kozarčka, jesti, gibalno postajali vedno spretnejši, šteli, hodili po stopnicah, se pogovarjali o vremenu, pa o tem kako nastane metuljček, obuvali copatke, spoznavali obleke in se igrali modne revije, hranili dojenčke, gradili stolpe in še in še in še… Vsega tega doma nikoli ne bi dobila. V skupini je pa tako še lepše. Do konca leta so stkali prava mala prijateljstva, z vzgojiteljicami pa srčne vezi.

Danes gre Nina iz svoje prve male skupine v novo, višjo skupino. Spet me oblivajo razna čustva. Ker Nina odrašča. Ni mi pa več težko. Vem namreč, da jo puščam v dobrih rokah in v super družbi in komaj čakam, da mi popoldan z navdušenjem v očeh pove, kaj so počeli danes.