Kdo je kriv?

Mislim, da ga ni starša, ki danes ne bi čutil hude žalosti, jeze, obupa. Strahu. Ki ga ne bi stisnilo pri srcu. Tako blizu. Tako otipljivo. Tako nepredstavljivo. Tako zelo boleče. 💔

Danes bi si vsi zelo želeli pokazati s prstom. Na nekoga. Na nekaj.

Na starše. Ali, ker so bili prezahtevni. Ali ker so bili premalo previdni. Ali ker so bili prezaščitniški. Ali preambiciozni. Pač, bilo so so nekaj “pre…”.

Na sistem. Ker je neprilagojen. Ker ne stopa v korak s časom. Ker nima avtoritete. Ker ne rešuje težav. Ker nekaj “ne dela” prav.

Na družbo. Ker ji primanjkuje empatije. Ker ji primanjkuje vrednot, morale, ljubezni. Ker je zašla.

Na videoigrice. Ker so nasilne. Ker so prerealne. Ker povzročijo čustveno otopelost. Ker spodbujajo izražanje jeze na najbolj grozljive načine.

Na internet. Ker Tik Tok. Ker Andrew Tate. Ker ostudni izzivi. Ker je slava na družbenih omrežjih vredna vsega. Ker je potrošništvo vredno več od življenja.

Ampak ko tako kažemo s prstom naokoli, pozabljamo, da smo družba mi sami. Da smo mi del sistema, del skupine “starši”, da smo mi tisti, ki kupujemo in dovoljujemo igrice in internet. Da družbo soustvarjamo in da njene vrednote prenašamo na naše otroke.

Nakupujemo s kodami, sledimo trendi vzgoji, verjamemo na prvo besedo nekomu, ki ima lepo postavo, veliko stanovanje in drago torbico. Glede vsega. Osebnostne rasti, politike, zdravja in okolja. Glede sebe, svojih otrok in svoje vrednosti.

Mi smo tisti, ki buljimo v ekrane in ne ločimo več realnosti od navidezne resnice.

Nehajmo kazati s prstom in si raje poglejmo v oči. Ne preko ekranov. Podajmo si roko. Ramo. Objem. Nasmeh. Pomoč.

Na tem svetu smo skupaj. En kratek čas. En lep čas, če stopimo skupaj. En grozen čas, če drug na drugega kažemo s prstom.

Nehajmo misliti samo nase. Nehajmo tekmovati. Nehajmo se vrednotiti glede na material in izgled. Nehajmo obsojati.

Vsi smo ljudje. Povezani smo v družbo.
Vsi si želimo isto. Mir. Srečo. Ljubezen. Zdravje. Varnost.

MI smo družba. MI določamo vrednote. MI smo lahko polni ljubezni. MI lahko pomagamo vrniti družbo na prave tire.

Upam, da jo lahko. Še vedno upam, da jo lahko. Če je ne bomo, bomo krivi mi.