“Počutim se kot slaba mama.”
Zadnjič sem v iskrenem zapisu prebrala, kako se mamica počuti slabo, ker niso odšli na izlet “kot vsi drugi”, pa potem pri drugi mamici, kako se počuti slabo, ker njen dojenček nima vsega, kot imajo to “vsi drugi”. Pa podobne zapise in komentarje prebiram že vsa leta.
Reality check: Občutek, da si slaba mama, si zbujaš sama. Ne zbuja ti ga nihče drug. TI si tista, ki se primerjaš in TI si tista, ki s sabo ni zadovoljna in se ne sprejema takšne, kakršna si. Vem, da tole ni najlažje slišati, še težje je ta občutek kontrolirati ob totalnem preobilju lažne Insta popolnosti mamic.
Insta mamice so sploh na udaru kot tiste, ki nam zbujajo največ slabe vesti. Težko je ob gledanju popolnih teles, popolnih hiš, popolnih potovanj in popolnosti obilja vsega ostati hladen. Tudi mene se dotakne, tudi jaz sem zavistna, tudi jaz si zaželim, da bi bilo moje življenje takšno. Pa ni. Pa ne, ker ne bi moglo biti, ne, ker je komu lažje, ampak ker se ga ne lotujem tako. Ker imam druge prioritete. Ker nisem kot one. Ker globoko v sebi ne želim biti. Če bi želela, bi se morala podati na njihovo pot. A hodim po svoji. Taki, ki mi bolj ustreza. Če mi ne bi, bi zavila. Če ne bi, je to moja krivda.
SPREJMI SE! To je prvi korak k zadovoljstvu. Sprejmi se takšno, kakršna si. Tako, ki ji pohodi v hribe res ne grejo v glavo, tako z nekaj kilogrami preveč ali premalo. Ali z ogromno kilogrami preveč ali premalo. Tako, ki se rada vsede pred TV ali tako, ki ji je dan brez fitnesa izgubljen dan. Nobena nima bolj prav, nobena ni boljša ali lepša ali uspešnejša.
Sprejmi se! Tvoje življenje ni takšno kot je življenje “vseh drugih” (upam, da zdaj že obe veva, da “vsi drugi” nima smisla. Kateri “vsi”? Vseeno sem dovolj dolgo že del tega sveta, da ti lahko z gotovostjo povem, da je vse to iluzija. Popolnosti ni. To vse je show. Reality show. In ti ga gledaš in se primerjaš. A namesto navzven, bi morale začeti gledati navznoter.
Življenje je prekratko, da bi lovila navidezno srečo, ki ti jo kažejo drugi. Sreča se skriva v tebi! In tvoja sreča je drugačna od moje. Poišči svojo. Samo tista te bo v resnici osrečila.
Na spodnji zapis sem naletela ravno v pravem trenutku. Všeč mi je, ker pokaže, da otroci sreče ne vidijo v zdravih toplih obrokih, ne v materialu, ne v tem, da jim pripraviš 1000001 dejavnost, ustvarjanje, igro…
Najsrečnejši so, ko jim dovoliš biti del sebe. Ko so lahko prisotni v tvojih iskrenih občutjih, ko jim pokažeš, da si samo človek. In to ne kar en človek, še manj človek “kot vsi drugi”. Ti si njihova mama. Najboljša mama, ki bi si je lahko želeli.
Komentiraj