Čeprav se mi je v nekem trenutku zazdelo, da se gibljemo v pravo smer, se stanje v resnici napeto stopnjuje. In pušča posledice. Hude posledice. Ne samo na posameznih osebah, ampak na celih družinah.

Kako biti najpopolnejša nosečka? Od glave do peta, od tega, kaj ješ, kako se giblješ, katere knjige bereš, katerih predavanj se udeležiš in v katerih trgovinah nakupuješ.

Kako biti najpopolnejša mlada mamica? Od glave do peta, od tega, kaj ješ, kako se giblješ, kako rodiš, kako/če dojiš, kako hraniš, uspavaš, se odzivaš na jok, kako se igraš z dojenčkom, katere igrice se igrata, katere pripomočke si mu kupila, v kateri trgovini nakupuješ.

Kako biti najpopolnejša mama? Od glave do peta, od tega, kako ješ, kako se giblješ, kako se spopadaš s trmo, kako se odzivaš na otrokove želje, izbruhe, kako vzgajaš, koliko si zunaj, kakšen šopek imaš v stanovanju, kako je stanovanje opremljeno, kam greš na izlet, kakšna je tvoja služba, katero kozmetiko uporabljaš, v kateri trgovini nakupuješ.

Ne samo, da je na to temo neskončno člankov in prispevkov ter 1100 modelnih mamic, ki vse te pogoje izpolnjujejo, ne! To ni dovolj. Tu so še čisto običajne mamice, ki so tako kot me vse, padle v ta začaran krog, v to iluzijo, da bodo njihovi otroci, če bodo dojeni, spali z mamico, jedli BLW, plezali po Piklerju in se vozili v Nuna vozičku, popolni. (Izbrala sem naključne pogoje, variant je 10000!)

In kot da tudi to ne bi bilo dovolj, saj take mame ne bi bile nič sporne, če bi svoja prepričanja zadržale zase (hvala bogu, da delajo vse, kar mislijo, da je najbolje ZA NJIH) in se nehale prepričevati, da je VSE, kar odstopa, NAROBE. Slabo za otroke.

In potem to svoje mišljenje delile kot EDINO RESNICO. In to tako glasno, tako odločno in tako pokroviteljsko, da jo kot resnico začnemo sprejemati vse mamice. In nam je potem hudo, ker si ali česa ne moremo privoščiti ali ker nam zmanjka časa in energije za vse skupaj.

In še to ni najbolj sporno, najbolj sporno je, da mame zaradi tega (tako te, ki so prepričane, da delajo vse popolno, kot tiste, ki mislijo, da ne) non stop, brez premora občutimo stres. Stalen stres, pritisk, ki ga spremlja slaba vest, ker je pri nas drugače. Ker pri nas ne gre. 

Veš kaj? Tudi pri nas ne gre! A veš, zakaj? Ker otroci niso edini člani te družine.

V tej družini sem en član tudi jaz. Mamica, z eno šolarko, ki je polovico svojega šolanja preživela v šoli od doma, z enim trmastim triletnikom, s službo, z razmetanim stanovanjem, s 1001 pomembno informacijo v glavi (vse od rojstnih dni do nakupovalnih seznamov in obiskov pri zdravniku), s kupom neprebranih knjig, neposlušanih online koncertov, z željo po druženju z odraslimi in s hrepenenjem po času zase. To je zelo na kratko.

V tej družini je en član tudi Uroš. Oči, ki je zelo vpleten v naše družinsko življenje, ki ni sebičen in ki nosi v sebi ravno toliko želja po svobodi in času zase kot jaz. (Zdajle mi je šinilo v glavo, da so se očetje spet kar malo izgubili iz raznih medijev in je njihova vloga spet precej manjša kot je bila? Mamice so zelo v ospredju.)

V tej družini smo štirje člani! In midva sva temelj družine. Ne otroka, midva. Če sva midva pod stresom in je najin odnos skrhan, ker morava biti navzven tako zelo popolna, se začne naša hiša rušiti. Naš dom brez naju ne zdrži. Midva sva pomembna. Zelo pomembna.

Zakaj se več ne govori o pravicah, ki jih imava midva? Na primer, najina pravica do miru. Ja, imava jo. Najina pravica do lastnih čustev. Najina pravica do časa zase. Najina pravica, da se odločiva, kako bova vzgajala. Vse to je bolj pomembno od mojega izgleda, od čistoče stanovanja in kolesa, ki ga vozi moj triletnik.

Prav se mi zdi, da obstaja vse to znanje, prav je, da si kot družba pomagamo, se trudim pomagati tudi sama, ne zdi pa se mi prav, da s svojim prepričanjem kršimo pravice drugih, jim vzbujamo slabo vest, jih prepričujemo, se do njih obnašamo pokroviteljsko. Hote ali nehote. Ni vsaka zgodba enaka, ne potrebuje vsak otrok istih stvari, istega pristopa v vzgoji in iste mamice. Kar v resnici potrebujejo čisto vsi, sta ljubezen in varnost. Vse ostalo se lahko doseže na 1000000 različnih načinov in vsi so ok.

Ne bodo popolni, ok? Noben od teh otrok ne bo popoln. Očitali nam bodo, ne glede na to, v kakšnem vozičku so se vozili, če so bili dojeni ali ne in če so imeli večerno rutino ai ne. Nekaj nam bodo očitali. Brez skrbi.

Prav je, da se ves čas učimo, da se trudimo biti najboljši možni starši, ampak prav je pa tudi, da se zavemo, da se bo brez močnih temeljev vse podrlo. Da bodo močni temelji tisti, ki bodo v resnici odločali o uspehu in odnosih naših otrok v prihodnosti. Temelji so pomembni. In temelji smo mi.

Anja

 

P.S. Naslov tega zapisa je stavek ge. Jasne Trapečar Pavšič iz sklopa predavanj Razumemo se! v organizaciji Veva spletne šole za starše. Že dlje časa razmišljam o tem, kako svoje občutke ubesediti in ta njen stavek iz današnjega predavanja je bil točno to, kar sem iskala. Čudovito predavanje! Priporočam! (Ni sponzorirano :))

Foto: Mateja Tamše 

Mamica 6 letne navihane Nine in malčka Iana, blogerka, učiteljica in inštruktorica Plesnega pilatesa. Želim si, da bi na Mamini mazi vsaka mamica našla oporo, podporo in ljubezen, ki si jo lahko med sabo nudimo le mamice.



Poglej tudi

Naroči se
Obvesti me o
2 Comments
Novejši
Starejši Z največ glasovi
Inline Feedbacks
Prikaži vse komentarje
Andrea
24 dnevi nazaj

Ko sem delala od doma, sem bila precej odklopljena od sveta. In v tem času sva s partnerjem tudi imela čas za to, da sva predebatirala kaj točno si midva želiva (ne kaj pravijo moji starši, njegovi starši, sodelavec,…) in za to sem hvaležna. Prvi dan, ko sem šla v službo, me je že (miselno) obremenjevalo, kaj je rekel sodelavec. Pa je bil samo stavek: “U je že fajn, da imaš hišo, sploh v teh časih, ko nikamor ne moreš.”

Odgovori  Andrea
24 dnevi nazaj

Točno to. Malo miru, da lahko razmisliš, kaj si v resnici TI želiš in kaj v resnici odgovarja TEBI in tvojemu partnerju in tvojim otrokom. Ta del z mnenji drugih in kako obremenjujoče je to, pa moramo nekako predelati (tudi jaz ne vem, kako). Naj nam rata! Pozdravček, Anja