Več všečkov ‘maš, več veljaš!

”Kako začeti z blogom? Kako služiti z njim? Je dovolj za preživetje? Kako dobim prve plačane objave?” so pogosta vprašanja, ki mi jih zastavljate. Dnevno priroma v moj nabiralnik vsaj eno tako. Ali pa: ”Že dolgo razmišljam o pisanju bloga, kje naj začnem, kaj mi priporočate?”
Iskreno ne vem kako naj sploh začnem odgovarjati. Obstaja en kup pravil, en kup nasvetov, en kup pasti, en kup veselja, en kup konkurence. In vnaprej je nemogoče predvideti kako vam bo uspelo. Lahko vam uspe v enem dnevu, kot se je to zgodilo recimo Cool fotru, lahko bo to postala vaša okupacija 24h/na dan in boste z veliko materiala in dobrimi idejami od tega lahko živeli, kot to počne na primer Urška iz Oopsija, lahko boste našli svojo zgodbo in svojo publiko in se umestili v neko zlato sredino, kjer boste dobili ravno prav za dodaten zaslužek, ob redni službi, lahko boste med tistimi, ki se trudijo in trudijo, pa se nekako ne znajdejo in ne dobijo željene publike, lahko pa boste celo med mnogimi, ki po nekaj tednih ali mesecih obupajo, ker je preprosto pretežko. Lahko pa se boste vsega skupaj, tako kot jaz, lotili čisto brez znanja, s svojo idejo in željo po ustvarjanju, nevedoč, da ste vmes postali eden od ”uspešnih” blogov.
Uspešen si baje, ko imaš veliko všečkov in dobiš prve ponudbe. A kaj moraš storiti za to, da ostaneš uspešen?
Še pred enim letom smo uspešnost in s tem cene lahko določali glede na število sledilcev na Facebooku in glede na branost bloga. Danes pa je pomembno še koliko všečkov dobi vsaka tvoja objava, koliko komentarjev si si prislužil/a in kako lep je tvoj instagram. Oz. ne, ni dovolj, da je lep, pomembno je koliko všečkov ima. Če je prej veljalo, da moraš za dobro branost znati kaj napisati, kaj povedati in nekako pomagati svojim sledilcem z deljenjem svojih občutij, premišljeno zgodbo in močnim sporočilo, je danes dovolj, da obvladaš instagram. Tega paradoksa, da so fotke na dobrem instagram zidu narejene z najnovejšim fotoaparatom sploh ne bom kometirala. Fotke na instagramu s fotoaparatom. Ah.
Trendi so se spremenili in, kot vse ostalo, postali bolj plehki (to je moje osebno mnenje). Ni več pomembno kaj imaš povedati in kako to poveš, ampak kako to zaviješ v veliko blišča, kakšno super hitro nagradno igro in si s kakšnim zbadljivim naslovom zagotoviš čimveč komentarjev in všečkov. Z vsem tem pa moraš premagati vso svojo konkurenco. Podjetjem, ki bi želela sodelovati s tabo ni pomembno kakšen je kontekst tvojega bloga, kaj se ti v življenju dogaja, ali se sploh skladaš s podjetjem in kako dobro pišeš, pomembno je samo koliko všečkov imaš. Več jih imaš, več veljaš. V očeh podjetij in kolegov oz. konkurence.
Kljub temu, da sem že velikokrat povedala, da jaz z blogom sodelujem le s podjetji, s katerimi res najdemo dobro skupno zgodbo, s katero nekaj povemo, nekaj naredimo, orjemo ledino na neraziskanih področjih, mi ni čisto vseeno. Pritisk všečkov je res velik, mami blogov je vedno več in tudi jaz včasih zapadem v nek čuden vrtinec slabe volje, ker me prizadane, da se ocenjujemo po tem.
Jaz ne pišem zato, da bi me nekdo vrednotil na podlagi sodelovanj s podjetji, ne zato, da bi me konkurenca ocenjavala na podlagi všečkov in ne zato, da bi se komurkoli kakorkoli dokazovala. Meni je Mamina maza najlepši blog na svetu. In včeraj, ko sem si urejala pisarniški kotiček in razmišljala kaj naj obesim na steno (pravijo, da moraš tja obesiti svoje želje in vesolje ti bo z vsemi močmi pomagalo, da jih dosežeš), sem pred vsemi rajskimi plažami najprej pomislila na fotografije in lepe besede nasmejanih otrok in mamic. Tistih, ki me obkrožajo, tistih, ki jih s svojimi dejanji ali besedami nasmejem, osrečim ali spravim v jok. Obesila sem jih vse okoli in moja miza ni več minimalistično okrašena in primerna za instagram, oddaja pa tako neverjetno energijo, da vam ne morem povedati.
Da se je vse skupaj še lepše zaključilo, pa je včeraj do mene po predavanju v Baby centru prišla bodoča mamica, čudovita nosečka, ki mi je povedala, da ji je moj blog po splavih povrnil upanje in da je vesela in hvaležna, da sem vse skupaj zapisala. Ko se mi to zgodi vedno nekako čudno odreagiram, zdajle pa mi tečejo solze sreče, ker to je to. Tisočkrat hvala! Pomeni več kot miljone všečkov. To sem jaz. Jaz se počutim dobro, ko so otroci okoli mene iz srca nasmejani ali brez težav pritečejo v moj objem, ko najstniki začutijo, da jih razumem, ko se nosečnice z mano pripravijo na porod in ko mi mamice potožijo kako težko je ali me razveselijo s pozitivno energijo. Kaj imam medtem na sebi in katero kapo bo Nina imela čez zimo je popolnoma nepomembno. Ker smo ljudje veliko več, kot kažemo navzven, sploh pa veliko več, kot nam to želijo dopovedati všečki.
Na Mamini mazi se zato spet obeta prenova. Nove stare rubrike, ki ne prinesejo veliko všečkov in smo jih zato kar malo porinili na stran, pa mi zaradi tega nekaj manjka tukajle, sodelovanja z novimi, predvsem čudovitimi ljudmi, ki so me prepričali z idejami in toplino, ne denarnico. Mamina maza ni navaden blog in nikoli ni bila. In hvala vsem, ki ste mi to dali vedeti!
Komentiraj