(S sestro se igrava v najini sobi, ko zadiši. Točno po tistih piškotih! Mami jih speče vsako leto, samo enkrat, na božični večer. Oči naju pokliče, postavili bomo jelko. Isti okraski, kot vsako leto. Lesene figurice s katerimi se med okraševanjem še malo poigrava. Oči je iz Šmarne gore prinesel mah, kamne in nekaj vejic, da bomo postavili jaslice. Nismo verni, ampak postavljanje jaslic je za naju s sestro eno izmed najljubših prazničnih opravil. Mami v kuhinji, mi v dnevni sobi, vsi prispevamo svoj delček, da bo večer popoln. Midve ne opaziva, da bi bila starša nervozna, nihče naju ne postavlja v to in ono pozo za dokumentiranje vsakega trenutka in ko po praznični večerji zacingljajo kraguljčki, ki napovedujejo prihod božička, se skrijeva v sobo in komaj čakava, da se zapodiva pod jelko in odpreva darila. Vse, kar se je začelo na začetku decembra, s pospravljanjem najine sobe, s pisanjem pisem Miklavžu in Božičku, vsi božični filmi in risanke, vsa pričakovanja in vsa čarobnost, doživijo svoj vrhunec, ko odpreva darila. Pa sploh ne gre za darila, ne spomnim se jih dosti. V spominu pa so mi ostale praznične pesmi, okraševanje, večerje, občutki. Predvsem občutki. Topli, čarobni, veseli, dišeči.)

”Joj, letos se pa res ne počutim prav nič praznično.” je stavek, ki si ga s prijatelji in prijateljicami že nekaj let izmenjujemo od začetka decembra naprej. Ok, je mraz, mogoče celo sneg, ok, se dobimo na kuhanem vinu, ok, vse je okrašeno že od novembra in praznično fotkanje smo opravili zadnji vikend v oktobru, ampak občutek, ta pa ni tisti pravi.

Zakaj? Pa saj imamo čudovite fotografije celotne družine kako se nasmiha pred jelko. Je bilo vroče v tistih puloverjih, ampak jih imamo! Da bi obujali stare navade smo se odločili za papirnate voščilnice. Bleščice so še sedaj povsod, ampak tako posebnih ne bo imel nihče drug (če ni ideje pobral iz istega Pinstagrama). Božična večerja bo spektakularna, nekaj posebnega! S 5 hodi ne bo samo noro fotogenična, zagotovo bo tudi precej okusna. Eksotična, sodobna. Darila so skrbno premišljena. So točno tista, ki si jih želijo. Hvala bogu, kdo pa ima ob tej zasičenosti sploh še čas ali voljo razmišljati kaj bi komu podaril.

Božični večer mora biti navzven popoln.

Mogoče sta se takrat, pred 20 leti moja starša počutila enako, pa tega nisem opazila. Mogoče tudi Nina ne opazi, da sva z Urošem nervozna, da ne marava gneče, da se ne počutiva prav nič praznično. Mogoče tega ne opazi iz istih razlogov, kot tega nisva opazili s sestro.

Ko se v vsej tej naglici in želji po tem, da bi otroku pričaral najčarobnejše praznike na svetu, v nekih zelo kratkih trenutkih ustaviš in zazreš svojemu otroku v oči, iz njih sijeta neskončna sreča in ljubezen. Tega ne vidiš na fotografiji, niti ne, ko odpre darilo. To vidiš nad rdečim noskom, ko mu pomagaš sleči bundo, ob umazanem kuhinjskem pultu, ko pečeta piškote, nad bogato obloženo mizo, ko se vsi skupaj zasmejete, pod toplo kapico, ko odhajata iz vrtca ali šole in te močno stisne za roko.

To so trenutki, ko tudi mi odreagiramo toplo, ljubeče. Podzavestno, z vsem svojim bitom, brez razmišljanja. In to so trenutki, ki pretehtajo. Zasenčijo starševsko željo po popolnosti in pričarajo točno tisto otroško preprostost, ki šteje največ.

Nemogoče je, da bi se spet vrnili nazaj. Imamo obveznosti in dolžnosti, ki jih kot otroci nismo imeli. Ne moremo se pretvarjati, da je vseeno, če za večerjo jemo McDonalds in smrečice sploh ne postavimo. Mogoče pa lahko poskusimo zaznati te prave trenutke. Se v njih zadržati kakšno sekundo ali dve več, se večkrat smejati in spustiti vajeti. Pričakovati od sebe toliko, kot od nas pričakujejo naši otroci in ne toliko, kot od sebe pričakujemo mi.

Mogoče naši prazniki tako ne bodo insta in FB in družbeno sprejemljivo popolni, pa saj ni niti treba, konkurenca je prevelika. Mogoče bodo samo normalni, takšni kot jih imamo mi. Ampak bodo naši. In zato najbolj posebni in najbolj čarobni in najbolj samo naši.

Lep začetek prazničnega obdobja,

Anja <3

Moje razmišljanje je spodbudil projekt Preprosto normalni prazniki, h kateremu nas je povabil Lidl Slovenija.

Mamica 6 letne navihane Nine in malčka Iana, blogerka, učiteljica in inštruktorica Plesnega pilatesa. Želim si, da bi na Mamini mazi vsaka mamica našla oporo, podporo in ljubezen, ki si jo lahko med sabo nudimo le mamice.



Poglej tudi

Naroči se
Obvesti me o
2 Comments
Novejši
Starejši Z največ glasovi
Inline Feedbacks
Prikaži vse komentarje
Ana Cesar
2 leti nazaj

Pri mamicah blogerkah večkrat zasledim takšne teme, kakšen je tempo življenja in da je treba samo hiteti in ni več časa za pristne stike. Odločila sem se, da preprosto moram komentirati – kaj pa če to ne velja za družbo v splošnem, ampak pač za tvoje življenje? Kaj pa če si sama preveč naložiš? Se opravičujem, če sem preveč direktna in vem, da ni kar tako se izpostaviti – sebe, svoje misli in svojo družino. Preden sem postala mama, sem bila tudi sama na vse konce in kraje, zdaj pa sem preprosto cel kup stvari odpovedala. S prijatelji se žal… Preberi več >