Sem srečna?

Kaj je tisto, kar nas v življenju vodi? Kaj nas žene naprej? Po kakšnem ključu se odločamo med potmi, ki se postavljajo pred nami? 

Najprej na nas vplivajo starši. Pa ne samo najprej. Starši imajo na nas ogromen vpliv skozi celo življenje. Nato dobi vpliv okolje. Ljudje, ki jih srečamo, izkušnje, ki jih doživimo, znanje, ki ga vsrkamo in celotno okolje v katerem živimo.

Hodimo po svoji ustaljeni poti, poskušamo doseči pričakovanja staršev, poskušamo zaslužiti dovolj za preživetje, sledimo ciljem, ki smo si jih začrtali nekje davno v preteklosti in počasi, čisto počasi pozabimo na to, zakaj smo se poti sploh lotili. So tako želeli starši? So me tako naučili v šoli? Sem tako videla pri prijateljih? Moja pot je ”normalna”. Je povprečna. Je nekaj, kar se od mene pričakuje. In ni mi slabo. Imam službo, imam stanovanje, imam ljubečega partnerja, imam čudovitega zdravega otroka in ravno pravšnje število prijateljic, ki jim lahko od časa do časa ali mali potarnam ali se pohvalim kako lepo mi gre na moji skrbno začrtani poti.

Vsake toliko pa se zgodi. Kar naenkrat, ko niti sama ne vem od kje in zakaj. Zadane me. Kot bi udarila strela iz jasnega. Iskrica, ki zaneti ogenj. Vname jo lahko pesem, poezija, knjiga, stavek, beseda, ples, karkoli, kar lahko ustvari človek. Človek, ki morda v trenutku ustvarjanja niti pomisli ne, da bo v nekomu spodbudil nekaj posebnega, zbudil neko misel, spremenil življenje. 

Navdih. Navdih zbudi misel, ki tli in čaka, da bo zasijala v vsej svoji lepoti. Navdih je nekaj tako močnega, da lahko premika gore. Včasih nas spodbudi, da se lotimo česa nepremišljenega, včasih nas spodbudi, da svoje življenje obrnemo na glavo, včasih se ne razplamti in počaka nekje globoko, da bo pravi čas, včasih pa nas premakne iz jasno začrtane sive poti in nam pokaže potke polne rožic, metuljčkov, barv, smeha, veselja, ponosa in sreče. Ko se zgodi to zadnje, nam drugega, kot da se iz svoje začrtane sive poti divje ne zaženemo na cvetoč travnik, niti ne preostane. Spremenimo svoje življenje! Na bolje! A kako?

”Preden se odpravimo na pot spreminjanja načina življenja, razmišljanja, odnosa do sebe, odnosa do okolice, do ljudi, si je potrebno zastaviti samo in izključno eno vprašanje: 

Ali sem srečen/-a?”

(Urška Pavčnik, Joni Sotošek, #LEPDANTUDITEBI)

Priznam, da sem bila izredno presenečena, ko sem izvedela, da sta Urška in Joni napisala knjigo. Knjigo o Oopsiju. Vsaj tako sem mislila. Tisti, ki me spremljate veste tudi, da sem glede literature precej ”high brow” bralec. Ko sem v roke prvič prijela knjigo, nisem pričakovala preveč. Dobra marketinška poteza, a kaj bi lahko v svoji knjigi povedala dva mlada človeka, ki jima uspe vse česar se lotita, saj sta očitno rojena pod srečno zvezdo?

Ko sem knjigo odložila, sem imela solzne oči. No, priznam, mi je že kar konkretno kapljalo od lic. Ne od žalosti ali sreče, ampak od moči navidha, ki me je zadel. Iskrica se je vnela in zgodba mladega para iz Hrastnika je v meni zanetila močan ogenj, ki ne kaže, da bi kaj kmalu ugasnil. Šla bom na svojo pot. Upam si! A ne zaletavo, ampak počasi, premišljeno, z realnimi pričakovanji in veliko truda, kot sta to storila onedva.

Kako lahko navidez tako preprosta knjigica z manj kot 150 stranmi v nas vzbudi nekaj tako velikega? Lahko, ker postavi pravo vprašanje. 

Si ga upaš postaviti tudi ti? 

Si srečen/-a? 

OBJAVA NI SPONZORIRANA! Je napisana z vsem srcem  in z najbolj iskreno hvaležnostjo! Hvala Urška in Joni! Knjigo #LEPDANTUDTEBI lahko naročiš TUKAJ.