Moj otrok!

Nekaj dogodkov preteklih mesecev in tale zapis: https://bizaroteka.wordpress.com/2018/05/24/roditeljski-sestanek/, so bili povod, da sem zlila tole na ”papir”:

”MOJ otrok! Tisti, saj veste, najboljši, najpametnejši, najhitrejši, najlepši…. oz. morda še ni čisto tam, ker mu TI ali VI ali pač NEKDO to onemogoča. Potenical je tam, samo poskrbeti moram, da bo vse to razvil in na poti do tja poteptati VSE, ki mu stojijo na poti. 

Najprej gre vse kot po maslu. Jaz in MOJ otrok sva celo leto doma in jaz skrbim, da ima MOJ otrok najboljšo prehrano, redno vadbo in moderen voziček. Ko gre MOJ otrok v vrtec, je že manjša težava, saj ne vem, če ga bo imela vzgojiteljica daleč najraje in razumela kako nadarjen in čudovit je in kako mu ni v resnici potrebno upoštevati vseh pravil, ki veljajo za ostale ”navadne” otroke. To se nadaljuje skozi osnovno in srednjo šolo, ko MOJEGA otroka zatira celoten sistem. Sošolci, učiteljice, celo ljudje, ki jih slučajno sreča. 

Namreč, MOJ otrok ima vse česar si želi: Soy Luna kotalke, knjigice za večerno branje in LEGO kocke za 6 let (MOJ otrok je star 4, ampak ta številka niti slučajno ne odraža njegove prave starosti). In MOJ otrok lahko doseže karkoli si zamisli. Jaz mu pri tem seveda vedno stojim ob strani in ga spodbujam. Če je treba, tudi za njegovim hrbtom, da bo še vseeno mislil, da je vse dosegel sam in mu ne zbijem samozavesti (hihi, wink wink). 

Ko imaš tako sposobnega otroka, je pač res problem! Ker VSI prežijo nanj! Ker so mu VSI nevoščljivi! In zaščitim GA lahko samo jaz! Naučim GA, da je vedno na prvem mestu in da si lahko sam izbira s kom bo delil barvico in s kom ne, da lahko sam odloči s kom se želi po vrtcu igrati in s kom ne, da se mora vedno boriti zase in se ne ozirati na ostale, saj ostalim ne moreš pomagati, pomagaš lahko samo sebi. 

MOJ otrok je središče mojega sveta! Naredila bom VSE kar je v moji moči, da ga zaščitim, da mu omogočim, da bo razvil vse svoje potenciale in da bo vedno prvi.”

Draga čudovita mamica,

lahko te razumem! Delaš vse za vsojega otroka!  Tudi MOJ otrok je najboljši! Ampak dajva se malo pomiriti in zadihati. MOJ otrok TVOJEMU ničesar noče! Ničesar mu noče niti njegova vzgojiteljica/učiteljica in sistem je resda nujno potreben prenove, a sposobnost prilagajanja je ena od najvišjih odrazov inteligence.

MOJ in TVOJ otrok sta lahko kdaj žalostna. In lahko kdaj izgubita. Ko se soočata z izzivi namreč rasteta in se učita. Brez izzivov ni učenja! In premagovanje žalosti je eden od osnovnih izzivov, ki jih mora človek predelati. Če mu to odvzameš, bo zapadel v apatijo. V apatiji sicer res ni žalosti, a tudi veselja ni.

MOJ in TVOJ otrok nista sama na tem svetu. Živita v družbi. In verjamem, da si obe želiva, da bosta v tem velikem svetu okoli sebe nabrala ljudi, ki jima bodo v oporo in ju bodo imeli radi. Če ju naučiva kako deliti, kako popustiti, kako sklepati kompromise in kako biti sočutna, jima bova postavili trdno odskočno desko.

MOJ in TVOJ otrok sta posebna. Morda se ne vidita tam, kjer ju vidiva midve. Da bi bili vsi direktorji, bi bilo super, ampak ljudje nismo vsi enaki! Pustiva jima, da najdeta tisto, kar ju res veseli. In pustiva jima, da ugotovita, da sta se zmotila.

MOJ in TVOJ otrok sta dve čudoviti, samostojni bitji. Z vsemi čustvi, ki jih imava tudi midve, z vsemi slabostmi in napakami, z vsemi željami in ambicijami, z vsemi solzami in nasmehi. Pustiva jima, da doživita VSE! Lahko gresta po čisto različnih poteh in sta kot noč in dan, lahko pa sta si podobna, lahko sta si celo konkurenca. Oboje je ok. A oboje je namenjeno NJIMA, ne nama!

MOJ in TVOJ otrok bosta nekoč postala odrasla samostojna človeka, za katera si obe želiva, da bi bila predvsem srečna in zadovoljna. In takšna sta lahko OBA, ne samo eden! Vsak na svoj podoben ali popolnoma drug način. Tekmovalnost je tukaj res popolnoma nepotrebna. Primerjanje nima nobenega smisla. Kriviti vse druge za vsak neuspeh in za hrbtom ali glasno reševati vse njune probleme, jima ne bo dalo ničesar!

Če bosta MOJ IN TVOJ otrok nekoč ponosno stala na tistem mestu, ki si ga zanju tako zelo želiva midve, si želim, da se bosta z nasmehom na obrazu spominjala, kaj vse sta na svoji poti že preživela in sama premagala. Da si bosta lahko s spoštovanjem in brez sramu pogledala v oči. Drug drugemu, vsem ljudem in vsak sam sebi. MOJ in TVOJ otrok. In midve.

Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi. – John Donne