Mimo mene

Če ne bi slučajno ravno dopustovala na Korčuli in pregledala aktualnih dogodkov za te konce, bi tale globoka zgodba, ki mi z vsakim prebranim stavkom počasi trga srce, šla mimo mene.

(Kako? Kako lahko mediji pokrivajo VSE, res vse, z vsemi bedarijami od Ljubezni po domače do Kendallinega levega nohta na nogi vred, medtem ko gre najpomembnejše sporočilo iz Hrvaške (države ZRAVEN naše oz. države v kateri nas trenutno celo ogromno dopustuje, države, ki je z nami stalno nekako povezana, pa četudi ne bi bila) kar tako mimo? Ker iskreno: Je ni novice na svetu, ki bi bila v tem trenutku pomembnejša od potovanja tega očka.)

RIBAFISH 

Ribafish je Domagoj, povprečen moški srednjih let, družinski človek, ljubitelj kulinarike, novinar in bloger. Je pa tudi očka, ki je veliko veliko prehitro izgubil svojega otroka. Njegov sin, bistvo njegovega življenja, Rok, je pri dvanajst in pol letih sam končal svoje življenje.

Na svojem blogu je Ribafish zapisal svoje občutke, misli in žalost ob izgubi in po njej, ampak ne zmorem prilesti niti čez nekaj stavkov ne da bi se zjokala. Boli. Izguba otroka, samomor. Nemogoče je razumeti zakaj. Strašno je pomisliti, da se lahko zgodi tudi tebi.

Rada sta skakala v morje, Rok in njegov očka. Oboževala sta otoke in jih skupaj raziskovala. Pogovarjala sta se, da bosta nekoč obiskala čisto vse hrvaške otoke. Nekoč…

ROKOTOK

Preden so mi oči zatemnile solze, sem na Domagojevem blogu uspela prebrati, da je ob vsej bolečini pomislil, da bi šel za Rokom.

Vesela sem, da vidim, da mu je uspelo svojo žalost preusmeriti v nekaj tako pozitivnega. Sanjarjenje o obisku vseh hrvaških otokov, ki sta se mu nekdaj predajala s sinom, se je odločil uresničiti. V sinov spomin, sebi v terapijo, vsem nam v razmislek.

Plaval bo. Do vseh hrvaških otokov. V vsakega bo zapičil simbolično zastavico in na vseh se bo družil s starši in otroki. Da jih (nas) spomni, da je čas minljiv, da ni samoumeven. Da šteje vsaka minuta, vsak nasmeh, vsak uresničen načrt.

Začel je v Dubrovniku in letos bo končal pri Drveniku. Naslednje leto nadaljuje. Dokler ne bo preplaval vseh. Dokler jih ne združi.

MIMO MENE

Ravno včeraj sem na Instagramu objavila statistiko mojega preživljanja časa na Instagramu na dopustu. V povprečju 58 minut na dan (kar si upam trditi, da je malo za današnje razmere), v ponedeljek pa celo 2 uri in 25 minut. To mi je dalo misliti. Približno 12 ur na dan smo nekako aktivni in se lahko družimo s svojimi otroki. Sem res pripravljena več kot šestino časa preživeti tako, da buljim v fotografije in kratke videe lepših, bogatejših, zabavnejših, pametnejših, bolj modnih, bolj srečnih, bolj fotogeničnih ljudi, ki počnejo… Kaj sploh počnejo? Nekaj zabavnega? Online? Nekaj pomenljivega? Redko.

2 uri in pol, ko življenje teče mimo mene. 2 uri in pol, ko govorim: “Ja, Nina, bova kasneje! Samo malo!”

Seveda ne moremo razmišljati, da se lahko že jutri vse konča. Če bi tako razmišljali, bi se nam zmešalo. Tudi tehnologija ni nujno slaba. In seveda sem za to, da si mamica vzame čas zase. Ob dobri knjigi, ob zanimivem pogovoru, ob topli kavici, ali pa če zaspi na udobni blazini v senci. 2 uri in pol! Uff, kako bi se naspala!

Mislim pa, da je sporočilo Ribafisha veliko pomembnejše od vseh ostalih sporočil na svetu. Čas teče. Mimo mene. Mimo tebe. Je nepredvidljiv in neustavljiv. Včasih lep, včasih neskončno krut. In v tem trenutku ga imamo. Čas. In na nas je, kako ga bomo preživeli. Družimo se, glejmo se v oči, smejmo se, objemimo se!

Da si sposoben zbrati toliko moči ob takšni izgubi in poskušaš prebuditi še vse ostale, ki imajo vso srečo zbrano tik pred svojim nosom, da se zbudijo in se je zavejo. Občudujem ga! Občudujem to moč! To zgodbo! Vesela sem, da ni šla mimo mene. In srčno upam, da ne bo šla mimo tebe. Ker je ni novice na svetu, ki bi bila v tem trenutku pomembnejša od potovanja tega očka. Za vse nas.