“Včasih so rodile in šle takoj nazaj na polje delat!”

Ko slišim ta stavek, me kar zmrazi. Ja, res je. So! Ampak zelo pomembno je, kaj se je zgodilo potem. Temu stavku namreč sledi zelo pomemben, zamolčani del zgodbe. Nekateri ga zamenjajo z “pa je bilo vse v redu” oz. so prepričani, da je to itak jasno. Ker ne vejo. Ne vejo niti polovice zgodbe.

Najhuje je, ko te stavke izrečejo ljudje, ki se ukvarjajo z ženskami pred ali po porodu. Druge ženske. Trenerke, po možnosti brez otrok. In mamice, v želji, da bi bile “lepe”, močne in neustavljive, jim nasedejo. Ko se čez nekaj mesecev ali celo let začnejo kazati prvi znaki poškodovanih rodil, mišic, sklepov, nezmožnost ponovne zanositve, težave v ponovni nosečnostu, huda inkontinenca…, te težave pripišejo čemu drugemu in ne razumejo, da so si jih povzročile same oz. s pomočje enega takih trenerjev.

Namesto, da se razjezim in pišem še naprej o neznanju, nepoznavanju in nespoštovanju ženskega telesa s strani strokovnega kadra, (ki ga obenem vsega srčno vabim na strokovni seminar na temo nosečniške in poporodne vadbe v marcu!!!), sem se odločila, da z vami delim eno tistih zgodb iz polja. Da bo stavek: “Včasih so rodile in šle takoj nazaj na polje delat!” v ušesih vseh odzvanjal drugače. Predvsem neobsojajoče do današnje izobražene ženske, ki ni zato, ker ne dela na polju in skrbi zase in svoje zdravje, niti za odtenek manj vredna!

“Moja babica, ki mi niti ni prava babica, je mamina mačeha. Ona je bila vdova s tremi otroki, moj dedi je bil vdovec s tremi otroki. Nekaj časa po tem ko sta se spoznala, se je dedi preselil k njej na kmetijo in le-to tudi prevzel, obnovil hišo itd. Pred tem pa je babi živela v povsem drugačnih razmerah:

Pri 12 letih so jo starši poslali delat na oddaljeno kmetijo kot deklo. Lastnica je bila ženska, kasneje njena tašča, ki je imela samo enega sina, in je pač primanjkovalo delavnih rok. Sin je bil nekaj let starejši od moje babice, zato so ju kasneje “spravli skup”. Ne vem kako se naj izrazim, starši so se med seboj dogovorili da ju bodo poročili, da bo kmetija imela zanamce. In res…

Pri 14 letih je babica rodila prvega sina, pri 16. hčerko, dobro leto kasneje pa še enega sina. Vsi trije porodi so se odvijali kar doma, brez ustrezne oskrbe. Prvega je rodila na zimo, zunaj ni bilo veliko dela in pravi, da jo je še najbolje odnesla. Kljub temu je isti dan po porodu zvečer morala nanositi drva v kuhinjo za naslednji dan, skuhati kosilo, prati (na roke)…

Za higieno je bilo zelo slabo poskrbljeno. Kopalnice niso imeli, wc je bil zunaj bivalne hiše, zadaj za hlevom. Iz lesenih desk skupaj zbita koliba, notri wc “na štrbunk”. Tudi glede oskrbe otrok ni bilo prijazno, kuhali so jim makov caj da so spali, ali pa dlesni mazali s šnopcem ali moštom. Medtem so lahko v miru skrbeli za živino in opravljali dela okrog hise in v hiši.

Tudi drugi otrok je bil rojen proti koncu zime, zato dela na travniku in njivi še ni bilo toliko. Tretjega je rodila septembra okoli 9 ure zjutraj, tudi doma. Otroka je po porodu oskrbela tašča, njej pa dala 2 uri časa da se “spravi k sebi” saj so ravno želi koruzo. Pred začetkom poroda je pri žetvi pomagala tudi ona. Ker je bila babica po porodu po njihovih besedah “utrujena”, je zdaj dobila “lažje” delo: tlačenje koruze. To pomeni: bosa hoditi gor in dol po silosu. Ure in ure.

Ob 11h, 2 uri po porodu, so jo torej poslali nazaj na silos. Delo je opravljala do 4 ure popoldan, nato je omedlela. Ko je prišla k sebi, so jo zmerjali z mevžo, da je občutljiva, kaj se gre, da si je sama kriva, kaj pa ni počakala še par dni. Tisti dan so jo nato pustili na miru, naslednje jutro se je delo nadaljevalo tudi za njo.

Babica se teh dogodkov spominja z grozo.Letos bo stara 78 let. Zdravstvene težave so se začele že zgodaj: pri 41. letih so ji odstranili jajčnike in maternico. Pred tem so se ji ponavljale ciste, močne pogoste krvavitve s hudo bolečino, ponavljajoča se vnetja. Nenadzorovano ji uhaja urin, zato ima vstavljen tuk (trajni urinski kakteter), težave ima tudi z ledvicami.

Povedala je tudi, da je kmalu po tem ko je umrla tašča, umrl še mož. Razmere so se potem zelo izboljšale, ko je spoznala mojega dedka. Bil je poklicni zidar in takoj, ko se je z otroki preselil k njej na kmetijo, je k hisi zgradil prizidek in naredil kopalnico s straniščem. Kasneje sta kupila še kmetijske stroje, da ni bilo potrebno vsega delati na roke.”

Zgodbo je z mano delila Nina, mamica, ki se mi je včeraj javila v komentar pod mojim jeznim zapisom. Hvala, Nina! Upam, da zgodba tvoje babice doseže čimveč žensk in moških! In upam, da s tvojo pomočjo ta stavek za vedno izgine iz besedišča slovenskega jezika! Vsem pa polagam na srce: Neznanje je neumno! Neznanje ni kul! Hvala Nina, res, iz srca! <3