To soboto sem bila na praznovanju 40ke dveh prijateljev. Za razliko od zadnjih nekaj precej divjih tridesetk, je šlo tokrat za super piknik, ki se je skozi kakšno pivce sem ter tja in z zahajajočim soncem razvil v plesno zabavo. Otroci in starši smo vsi plesali skupaj in vsa čast DJ-u, enemu od očijev, ki je glasbo izbiral glede na preference staršev, ne otrok, in smo se lahko zares ZARES naplesali na stari dobri rock in hip hop in… in v glavnem ne na Elso in nove Čuke in Soy Luno.

V bistvu se je vse kar imam danes za povedati tebi, draga mamica, razvilo prav iz tega. Mamice smo plesale in norele na glasbo, ki je naši otroci niso poznali. A jih sploh ni preveč motilo. Naša energija je bila premočna in niso se niti poskušali upreti. Plesali so z nami. Še več. Opazovali so nas. Z občudovanjem. Da to ni bil nek vrhunski ples, ki ga vidiš samo na največjih odrih, mi verjetno ni potrebno razlagati. Šlo je za navidezne kitare, kvazi raperske gibe in splošno ne preveč nadzorovane gibe. Tiste pravo, iz srca.

V nekem momentu sem opazila mamico, prijateljico, ki se je ravno super razživela in plesala samo zase, malo za njo pa je stala njena sedemletna hčerka in… ponavljala mamičine gibe. Morda na videz nič posebnega, ampak globoko ozadje me je zadelo v srce. Med vsemi na plesišču, je deklica gledala in ponavljala samo za svojo mamico. Ne za svojo starejšo prijateljico, ki jo ponavadi občuduje, ne za drugo, morda po nekih splošnih idealih, lepšo in bolj koordinirano mamico. Ne, ponavljala je za svojo mamico.

V tistem sem opazila, da imam tudi jaz opazovalko. Iz čisto nasprotnega konca me je opazovala moja Nina in se mi nasmehnila. Prerinila sem se k njej in plesala z njo. No, jaz sem plesala in ona je ponavljala za mano. V nekem momentu me je objela in rekla: ”Lepa si!” To mi reče vsake toliko, ko se uredim, a tokrat je mislila drugače. Zares. Občudojoče me je gledala, kot je prej omenjeno mamico gledala njena hčerka.

Navidez tako nepomeben trenutek, v resnici pa tako pomemben.

Draga mamica, ali sploh veš kako zelo si ljubljena? Ali sploh veš kako zelo si opazovana? Vsak trenutek. Ali sploh veš kako zelo si občudovana? Tudi, ko si sama nisi najbolj všeč, tudi, ko prešvicana in razkuštrana igraš na navidezno kitaro. Ali pa sploh takrat. Ker tvoj otrok še ni podvržen zunanjemu vplivu, ker tvoj otrok še ne ve kaj je popolna postava, ker tvojega otroka še ne zanima kaj je splošno priznano in kaj vse bi ti morala narediti in kako vse izgledati. Za svojega otroka si najlepša na svetu. In najboljša na svetu. In ne želi si biti kot tista najpopularnejša mamica iz naselja. Želi si biti kot ti!

 

 

 

 

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE