Krademo lastnim otrokom

Prišla sem po Nino v šolo in vsa navdušena mi je začela pripovedovati: “Mami, a veš, da bomo v petek imeli v šoli trgovino in se bomo igrali čisto zares. Prinesti moramo…” “Vem!”, sem jo ustavila na sredi pripovedovanja: “Sem dobila mail. Bova kupili.” Nina je utihnila, prijeli sva se za roko in jaz sem jo vprašala kako je bilo v šoli. Je rekla, da v redu.

Prišla sem po Nino v šolo in vsa navdušena mi je začela pripovedovati: “Mami, a veš, da bomo imeli po počitnicah plavanje! V šolo bomo mogli priti…” “Vem, sem dobila mail. Fino, a ne? Se veseliš?” Je rekla, da se.

Prišla sem po Nino v šolo in vsa vesela je začela: “Mami, a veš, da imamo posebno domačo nalogo? Naučiti se moramo…” “Vem, sem dobila mail. Veš, Nina, za vse dobimo mail. Se bova naučili! Kako je bilo v šoli?”

Ko sem se čez nekaj tednov zavedla, kaj se dogaja, me je močno zadelo. Nina mi, ko jo pridem iskat, ne pove več skoraj nič. Zakaj bi mi? Saj že vse vem. In očitno nočem izgubljati časa s tem, da bi vse skupaj slišala še od nje, moje šestletnice, ki je nad nečim navdušena in si to želi deliti z mano in navdušiti še mene. Brez veze, saj že VSE vem.

Mail na mail. Iz vrtca, šole, gimnastike, plesnih, plavanja… Ker je optimalno, ker vzame najmanj časa in ker najbolj učinkovito informira. Starši preletimo nekaj takih mailov na teden in imamo vse pod kontrolo. Nič se nam ni treba z nikomer pogovarjati. Plačano bo, uredili bomo, vse vemo. Vprašamo lahko le prazni “Kako je bilo?” na kar bomo vedno znova dobili le kratek “V redu.”

Krademo lastnim otrokom! Zaradi hitrega tempa življenja in preobremenitev krademo lastnim otrokom!

Namesto, da bi otrokom pustili, da sami skomunicirajo zadeve, jih prehitimo in to naredimo preko mailov.

Namesto, da bi otrokom pustili, da poslušajo odrasle in si kaj zapomnijo, jih prehitimo in to naredimo preko mailov.

Namesto, da bi otrokom pustili, da poiščejo način in čas komunikacije z nami, jih prehitimo in to naredimo preko mailov.

Krademo jim zmožnosti poslušanja, spomina, komunikacije, povezovanja, iznajdljivosti, samostojnosti in veselja! Otroci so veseli, ker se učijo! Veseli so, da so si nekaj zapomnili, da so neke informacije pravilno prenesli naprej. Krademo jim navdušenje, občutek uspešnosti in samozavest! Jasno jim dajemo vedeti, da jim ne zaupamo! 

Kaj se bo zgodilo, ko bodo naši otroci odrasli? Saj lahko vidimo v prihodnost, če pogledamo mesta, ki so tehnološko bolj napredna. Japonska na primer. Depresija, izguba želje po stiku z ljudmi, samota. Si res to želimo za naše otroke? 

Od trenutka, ko sem zavedla, kaj počnem, sem se odločila, da bom maile iz šole prebirala z zamikom. Pustila bom Nini, da mi pove, kaj se dogaja, kaj potrebujejo, kaj bodo počeli. Bom zato kdaj kakšno stvar spregledala? Pa bom! Pa kaj? Raje nisem popolna, kot da svojemu otroku kradem neprecenljive izkušnje in zmožnosti, ki ji bodo prišle prav ne samo v službi, ampak pri izgradnji njene osebnosti.

Otroci so pomembni! Otroci so sposobni! Dajmo jim priložnost, da to pokažejo! 

P.S. Vem, da si nekateri starši mislite: Ok, vaša pove, moj pa ne… Ampak tako, da jim nikoli ne bo treba ničesar povedati, ker bomo že vse vedeli, tudi nikoli ne bodo začeli doma govoriti… Če bodo imeli motivacijo, pa bodo. Z veseljem.