Ko postaneš mamica je vsega veselja konec!

Zadnjič sem se na kavici dobila z eno od mojih prijateljic. »Nekaj ti moram povedat …« je začela. »Noseča sem!« »Uau, hudo, čestitam!« sem bila navdušena. Ona pa: »Ne vem, no … Saj sem vesela, ampak, saj veš …« Hm … ne … ne vem …

In potem je začela naštevati, kaj vse se bo v njenem življenju nedvomno spremenilo. Nič več ne bo kavic s prijateljicami, spontanih trenutkov, ko greš iz službe naravnost na kosilo, ki ga nadaljuješ s pijačo in končaš z žuranjem skoraj do zjutraj, konec je s potovanji in romantičnimi vikendi v dvoje in še in še razlogov je našla za to, da se dejstva, da bo postala mamica sploh ne veseli tako zelo. Jaz pa sem kar strmela vanjo? A ona torej misli, da smo se vse mamice tega sveta kar poslovile od svojih življenj? Da smo samo še »stroji«, ki prva leta menjavamo pleničke in dojimo, nato pa kuhamo zdrava kosila, sestavljamo lego kocke, češemo Barbike, gledamo risanke in pomagamo pri delanju domačih nalog??

Halooo? Je res mogoče, da nekdo misli, da se v trenutku, ko postaneš mama vse lepo v življenju konča?

No, če je tako, potem verjetno še ni govoril s kakšno mamico. Skoraj vse bodo namreč zatrdile, da v trenutku, ko postaneš mama, šele dojameš pravi smisel življenja. Tisto brezpogojno ljubezen, ko ti ni težko storiti prav nič za dobro svojega otroka. In ne razumite me narobe. Seveda so mamice, ki svoje otroke postavijo na prvo mesto in potem daaaaaaaleč za njim ni nikogar. Mame, ki so dobesedno sužnje svojih otrok. Ampak to so skrajnosti in skrajnosti nikoli niso dobre.

Jaz prisegam na zdravo pamet in neko normalno kombinacijo tega, da je ženska mama, partnerka in seveda samostojno bitje, ki v življenju počne tudi stvari zase.

In moje življenje se nikakor ni končalo s tem, ko sem postala mamica. Nasprotno, mislim, da živim še bolj polno življenje kot sem ga pred tem. Na primer:

• Kavic s prijateljicami ni manj, ampak več! Že med porodniško sem z dvema prijateljicama, ki sta imeli približno enako stare otroke kot jaz, imela navado, da smo enkrat na teden obiskale jogico za dojenčke in tam naredile nekaj dobrega zase in za svoje male pikce, po vadbi pa smo šle na kavico in medtem, ko so dojenčki utrujeno spali, smo me kofetkale in čvekale še dolge ure.

Zdaj, ko so otroci že večji, seveda še vedno hodim na kave. S prijateljicami, ki nimajo otrok grem sama (saj otroka imata vendar očka, ki nanju z veseljem popazi), s tistimi, ki jih imajo, pa se dobimo v kakšnem otrokom prijaznem lokalu in klepetamo, medtem, ko se naši otroci družijo in igrajo.

• So tudi večerje in skupni vikendi s prijateljicami! Morda jih je v prvih nekaj mesecih nekaj manj, ampak vsaka ženska, ki ima vsaj malo »normalnega« partnerja, si zagotovo lahko vzame kak večer (ali celo vikend) na mesec, da gre uživat s prijateljicami in si malo napolni baterije.
• Življenje je dejansko bolj zapolnjeno! Če sem prej včasih cel vikend preležala na kavču in gledala serije ali brala knjige, vikende zdaj preživljamo na izletih, pri prijateljih, se družimo, hodimo na bazene, v gledališče, kino, odkrivamo nove stvari in na splošno počnemo ogromno stvari. Če pa si kdaj zaželim kak dan, ki bi ga preživela pred teleizijo, pa se dogovorim za »babi servis« in je tudi to izvedljivo.
• Romantika? Vsekakor! Tudi čas za romantiko se najde. Le zavestno se moraš odločiti, da si tega s partnerjem ne bosta pustila vzeti. Ali pa te mora na to kdo spomniti. Midva imava navado, da greva prav vsako leto na večerjo za Valentinovo in ko je bila moja hči stara pol leta, sem rekla, da letos večerja odpade. Ogromno se je dojila in nisem je želela pustiti same. Ko je to slišala moja prijateljica, je skoraj znorela: »Kaj se to pravi? Seveda gresta! Jaz pridem čuvat otroka, vidva pa nujno ven! Še nikoli nista izpustila Valentinove večerje in tudi tokrat je ne bosta!« In sva šla. Izbrala sva restavracijo, ki je bila najbližje domu, da bi lahko bila hitro doma, če bi bilo kaj narobe, ampak seveda je bilo vse v najlepšem redu. Večerje v dvoje (za Valentinovo ali kar tako) so od takrat dalje za naju obvezne!

• Brez potovanj še vedno ne gre! Ko sem zanosila, je bil eden najbolj pogostih (in kar malce privoščljivih) stavkov, ki sem jih slišala: »Aha, zdaj bo pa konec z vajimimi potovanji, kajne?« In že takrat sem trmasto vztrajala, da temu nikakor ni tako! Potovanja ostajajo del mojih življenj in na njih ne uživam le jaz, ampak tudi moja otroka. Ko jima povem, da bomo kmalu kam odpotovali, se veselita skoraj še bolj kot jaz in nestrpno odštevata dneve, ko pa se vrnemo domov, z največjim veseljem pregledujeta slike in se spominjata vseh naših dogodivščin.

In kaj sem rekla prijateljici? Pravzaprav ji nisem nič »pametovala«. Vem, da ima super partnerja in tudi super mamo, ki ji bo z veseljem kdaj pa kdaj priskočila na pomoč in to je tisto, kar je najbolj pomembno. Da imaš nekoga, na kogar se lahko zaneseš v trenutkih, ko je vsega skupaj preveč. In vem, da ko bo postala mamica in dobila v roke tisto majhno dišečo štručko, bo v eni sami sekundi ugotovila, da njeno življenje nikakor ni končano, ampak da se njegov najlepši del šele začenja!

Za Mamino mazo napisala prijateljica mamica Tina, katere super zapise o vsem lepem v življenju najdete tudi na blogu https://travelfoodgood.com/  <3