Kako naj ti razložim, da svet ni vedno lep?

Vsako jutro se zbudim ob tebi in vidim, da si še malo večja. Tvoj obrazek ima že bolj začrtane poteze, tvoj pogled je bolj odločen, tvoje besede so ostrejše. Ko vidim, kako hitro rasteš, se prestrašim trenutka, ko boš želela sama na igrišče, sama s kolesom do prijateljice, sama v šolo, sama na šolski ples, sama v klub, sama k fantu, ki ga jaz ne bom poznala.

Rada bi, da si samostojna, da si močna, da znaš poskrbeti zase, da boš vedela, da ti zaupam in si boš lahko zaupala sama. Rada bi ti dala možnost, kot jo je meni dala mamica, da boš samozavestna in odločna in se boš lahko zanašala sama nase. Rada bi ti dala to, kar so meni dali moji starši. Zaupanje, samozavest, moč. A me skrbi, da tega ne bom zmogla.

Rada bi, da bi tudi ti videla svet, kot sem ga videla jaz. Lep, nasmejan, sončen, prijazen. Rada bi, da bi v ljudeh vedno videla samo dobro in upala v lepši svet in se na vse ali nič borila za svojo pravico do tega.

Ampak veš, svet ni vedno lep. V bistvu se držimo za zadnjo bilko lepega.

Današnji svet je grd. Odvratno grd. Ljudje sovražijo ljudi. Ljudje sovražijo živali. Ljudje sovražijo rastline. Še huje; ne, da jih sovražijo, ne spoštujejo jih! Vse, česar si želijo so lepe obleke, vitka telesa, velike hiše, hitri avtomobili, najnovejši telefoni. Vsak je samo zase. Najlepši, najboljši, najmočnejši. Otroci niso več naše bogastvo, so status. Starejših se več ne spoštuje, ker itak nimajo več pojma o ničemer. Odrasel človek mora biti genij, mora biti hiter, lep, v trendu, obenem pa mora imeti tisto nekaj več, tisto iskrico v očeh. Če ne, se počasi pomika po družbeni lestvici navzdol. Pa to še ni tisto najhujše! Lakota, vojne, onesnaževanje vode, zraka, uničevanje narave, ubijanje živali, trpinčenje, zasmehovanje…

Z drugimi otroki se več ne igra, ampak tekmuje. S sosedi se več ne deli, ampak se grabi zase. S sodelavci se več ne sodeluje, ampak si meče polena pod noge. Ljudem v stiski se več ne pomaga, ampak se jih tepta. Ljudi, ki želijo dobro, se ne podpira, ampak kaznuje. S prijatelji se več ne druži, ampak samo dopisuje.

Zaradi takšnega sveta me skrbi, da mi ne bo uspelo dati ti takšne popotnice v svet, tolikšno zaupanje, tolikšno upanje. Da bi videla dobro tam, kjer dobrega skoraj več ni. Vso pozitivno energijo porabim že zase, ko se prepričujem, da ni vse tako črno, da ni vse tako slabo. In ko upam, da bo tvoj svet nekoč lep.

Ti se brezskrbno vrtiš v Elsini oblekici, se smejiš in ne veš, da te čaka še toliko poti, toliko ovir, toliko grdega. Jaz pa ne vem, kako naj ti povem, da svet ni vedno lep. Da ne bom mogla vedno stati ob tebi in te varovati pred vsem hudim, saj morda ne bom zmogla varovati niti sebe. To se vedno večkrat sprašujem in se ne pretvarjam, da živimo v varnem mehurčku in ti bo vedno samo lepo. Razmere v svetu so presegle vse meje. Čisto vse meje. Sprašujem se, kako naj te naredim dovolj močno za življenje v prihajajočih letih, obenem pa podaljšam tvojo čarobno otroško pravljico do neskončnosti. Zdi se mi nemogoče in počasi se lomim od znotraj navzven. Kmalu boš dovolj dojemljiva, da boš to opazila, jaz pa se bom znašla v še večji stiski, saj bo trenutek resnice še malo bližje.

In ko bo trenutek prišel, ti bom povedala: Ampak veš, ljubica moja, svet ni vedno grd. Svet je grd toliko, kolikor so grdi ljudje. In ljudje v svojem bistvu, čisto globokem bistvu, niso grdi. Vsi si želijo samo varnosti in ljubezni. In ti, draga moja, nosiš v sebi prav posebno moč. Moč, da v ljudeh vedno lahko najdeš kanček dobrega, ljudi med sabo povežeš in spremeniš prihodnost sveta. Nisi posebna, ker imaš mogoče najlepše krilce, nisi posebna, ker najhitreje bereš in nisi posebna, ker lahko v šprintu premagaš vse sošolce. Posebna si, ker imaš zlato srce. Močno in odločno. Morda bo zato večkrat strto in morda boš zato večkrat jokala in se tako, kot jaz, spraševala, kako lahko ljudje tako preprosto živijo v tako grdem svetu.

In točno v teh trenutkih se bo iz vse žalosti in obupa sprostila tvoja moč, ki te bo gnala naprej, ki te bo premaknila in spodbudila, da boš za pravico in lep svet premikala gore. Vem, da jih boš! Ker si moja hčerka, ker bom celo življenje posvetila temu, da boš vedela, da lahko s svojo močjo spremeniš svet. Ti in tebi podobni. Vedno več vas je. Odločnih, zlatih otrok. Ko se tako brezskrbno vrtiš in padeš, se odločno pobereš in se zavrtiš še močneje in še bolj veselo. Točno to je vrlina, ki jo obdrži za vedno. Ne bom te vedno pobrala in morda te bo kdaj nekdo še malo spotaknil. A vstani in se vrti naprej. In smej se. In spreminjaj svet.