EN TAK ČUDOVIT POROD

Po porodu sem bila prepričana, da porodne zgodbe ne bom napisala, saj ni bil čudovit kot v porodnih zgodbah, ki sem jih brala v času nosečnosti. Zdaj se vedno bolj zavedam, da je bil čudovit na svoj način. Šele zdaj vem, kako močne smo zares ženske in kako zelo smo lahko hvaležne za partnerje, ki nam vedno stojijo ob strani.

V času nosečnosti sva se z možem Dejanom precej pripravljala na porod. Pričakovala sem, da bo sam porod bolj zahteven, saj je imela moja mami 4 carske reze, sama pa sem bila pred časom operirana na hrbtenici, želela pa sem roditi naravno. Sama sem brala knjige in imela sva srečanja z izbrano babico Špelo Žabar (super punca!), ki je bila nato pri porodu najina spremljevalka kot doula.

Točno en teden pred rokom je prišlo do razpoka in začela je odtekati voda. Nisem bila gotova, če je to res to, zato sem poklicala Špelo. Po njenem nasvetu sva še v miru pojedla zajtrk in se odpeljala v porodnišnico na Jesenice, da preverijo, kaj se dogaja. Izkazalo se je, da je to res to. Popadkov še nisem občutila, zato so me obdržali na oddelku. Popoldan se je začelo malo dogajati, vendar je bilo vse še v začetnih fazah. Dejan se je šel tako domov malo naspat, sama pa sem poskusila spati, kolikor so dovoljevali vedno močnejši popadki. Proti jutru se je začelo malo bolj dogajati, Dejan je prišel nazaj, prišla pa je tudi Špela, s katero sva bili prej ves čas na vezi po telefonu. Ves dan so se popadki le še stopnjevali. Trudila sem se čim več piti in jesti, čeprav sem vse nato izbruhala. Popadke sem vedno bolj čutila v stegnih, kar mi je bilo najhuje, mislim, da bi jih v križu lažje prenašala J Na srečo sem imela ob sebi dva čudovita človeka, ki sta me praktično ves čas masirala, kar je zeeeelooooo pomagalo. Ves čas smo seveda preko dopplerja spremljali srček naše malčice in dobro se je počutila. Popoldan je bila stvar dovolj resna, da smo šli v porodno sobo, kjer je bilo že zaradi intime vse precej lažje, čeprav se je pravo delo šele začenjalo. Imela je tudi svojo kopalnico, kar sem pridno izkoristila za vroč tuš (zelo priporočam!).

V porodni sobi se je nadaljevalo vse kot je treba – lepo počasi sem se odpirala, utripi naše punce so bili vredu in vse to je trajalo v pozne večerne ure. Priznam, bila sem že res utrujena in sem komaj čakala, da pride na svet, ko sem ravno zaradi te utrujenosti (od takrat, ko mi je odtekla voda, je preteklo že skoraj 40 ur) izgubila popadke – pa ravno potisni naj bi se začeli! Poleg tega se mala kar ni in ni dovolj spustila, da bi lahko prišla na svet (kasneje sem v pogovoru s Špelo izvedela, da je imela glavico malo postrani in se je zataknila). Glede na moj porodni načrt, ki je predvideval vse naravno, mi je osebje zelo previdno predlagalo infuzijo glukoze, da dobim malo energije. Seveda, zakaj pa ne! Glede na to, da nisem imela popadkov, sem še malo počila.

A stvar se ni premaknila nikamor in v zgodnjih jutranjih urah smo se odločili za umetne popadke. Odprta sem na srečo bila. Zaradi utrujenosti sem umetne popadke čutila šibkeje kot prej svoje in sem morala našo punco spravit na svet z zavestnim krčenjem mišic medeničnega dna, popadki so mi bili ob tem samo v pomoč. Takrat sem bila res hvaležna za vse ure plesnega pilatesa za nosečke in obiske na vajah fizioterapevtke, da sem sploh vedela kako in katere mišice uporabit! Ekipa je mali nekako pomagala (tega dela se ne spomnim dobro), da se je začela spuščati in ob 9.13 je naša Ajda prišla na svet. Že s prvim jokom je pokazala, da bo glasna in aktivna punca, kar potrjuje še danes J

Ni mi žal, da sem rodila brez protibolečinskih sredstev in da sem/sva toliko časa vložila v pripravo na porod. Brez vsega tega ter brez izbire pravih spremljevalcev in porodnišnice bi se verjetno vse skupaj končalo s carskim rezom. Drage nosečke, vam pa polagam na srce – psihična priprava na porod je izjemnega pomena, jaz takega poroda brez nje ne bi zdržala. Imejte ob sebi partnerja, ki je lahko čudovita podpora (hvala Špeli, da je super pripravila Dejana) in v nosečnosti ohranjajte kondicijo, ker jo boste rabile. In mogoče se sliši klišejsko, ampak je res – ko otrok pride na svet, je kmalu vse to pozabljeno 🙂

Katarina D.

Preberi še: Porodna zgodba: Moje cvetke med porodom