PRVIČ NOSEČA: DOJENČKOVO PRVO DREVO

 

Celotna nosečnost je potekala brez večjih težav in komplikacij. Če ne bi bilo vedno večjega trebuha, morda sploh ne bi vedela, da sem noseča. Bila sem na predavanjih v šoli za starše. To je bila vsa moja priprava na “čimbolj naraven porod, kot bo šlo”. Bila sem naivna, ni kaj.

 

Prvi šok… začela mi je odtekati voda. Ni mi odtekla. Nobene poplave, nobenega slapa plodovnice, kot ga vidiš v filmih, samo nekaj kapljic kadar sem se premaknila. Ampak ni dvoma, treba je bilo v porodnišnico. Ura je bila tri zjutraj, spat pa sva šla s partnerjem le dve uri prej po maratonskem filmskem večeru. Po začetni paniki s strani partnerja sva pograbila stvari, par brisač za na sedež v avtu in sva se odpeljala na Jesenice. Popadkov ni bilo. Le vsake toliko časa rahel stisk, ki ga med gibanjem sploh ne bi zaznala. Bila sem 5 dni pred uradnim rokom.

 

V porodnišnici so me sprejeli in med CTGjem smo izpolnili vso potrebno dokumentacijo. Rahle podatke je mašinerija pokazala, ampak kaj konkretnega se še ni dogajalo, zato so me sprejeli na oddelek. In tako smo čakali. Čez dan sem dobila dve tabletki za mehčanje medeničnega vratu. Vsako uro sem naredila nekaj sprehodov gor in dol po stopnicah bolnišnice od kleti do četrtega nadstropja v upanju, da se bo le kaj začelo dogajati. Vsakič sem na hodniku srečala katero izmed sester ali babic, ki so me vedno znova spraševale: “Se že kaj dogaja?”. Na žalost nič konkretnega.

 

Drugi šok… ob odtekanju vode ni potrebno sprožiti poroda takoj. Čakali smo. Prejela sem še tri tabletke za mehčanje vratu in na tak način prišla od 1,5 cm na 0, odpirala pa se še nisem. Brez popadkov očitno to ni mogoče. Sem pa prejela antibiotike, utrip malčice so redno preverjali in tako sem z nadležnim katetrom v levi roki čakala in se sprehajala po stopnicah gor in dol.

 

Tretji šok… ne moremo čakati več. Bil je torek. V porodnišnico sem prišla v soboto ponoči. Ravno smo dobili zajtrk, ko mi je sestra povedala, da moram v porodno sobo, da me pogleda zdravnica. S seboj še telefona nisem vzela. Pregled pač, sem si mislila. Zdravnica pa je oznanila, da ne moremo več čakati in bom dobila umetne popadke. Na srečo je bila ob meni ena od študentk, ki mi je šla iskat telefon in mi prinesla še zajtrk, da sem med začetnimi popadki partnerju sporočila kaj se dogaja in da ga potrebujem od sebi kolikor hitro je to mogoče (in ne, ne morem počakati do treh popoldne) ter pojedla nekaj konkretnega za začetek zelo dolgega dne.

 

Četrti šok… to boli ko sto hudičev. Mati mila, sploh nisem vedela kaj naj sama s sabo. Vroče mi je bilo za znoret, trak s CTGjem na trebuhu, na roki kateter s popadki, jaz pa nisem vedela kam naj se dam, kako naj se obrnem, kako naj diham, da se sprostim in se čim hitreje odprem. Poskušali smo različne položaje, masažo, miganje, očitno pa sem se vseeno vsak popadek znova zategnila in stisnila, tako da je (moja druga) babica predlagala “eno svečko”, ki mi bo pomagala pri sprostitvi. Da bom morda kar malo “odplavala”. Partner pravi da sem res odplavala, čeprav se jaz tega prav gotovo ne spomnim.

 

Ob sedmih zvečer je babica končno uspela odmakniti še zadnje ostanke materničnega vratu s poti in tako se je lahko začelo potiskanje. Potiskanje stoje, na vseh štirih, na pručki, na enem boku, na drugem boku in spet na vseh štirih… Očitno sem bila tudi malce preglasna, saj mi je nekje med vsem skupaj zdravnica rekla naj “se neham dret in se osredotočim na pritiskanje v prave konce”.  Upsi 🙂

 

Peti šok… kako je mogoče, da nekatere pritisnejo tri popadke in je mali zunaj, jaz pritiskam vsak popadek že tri ure in očitno še nismo na koncu? Sem pa končno ugotovila, da mi za pritiskanje ustreza le en položaj in to je na boku. Tako sem se kotalila z enega na drug boku do pol enajstih zvečer, ko je (tretja) babica končno rekla da “že” vidi glavico in kup črnih las. Končno. Moja mala miša je na poti. Samo še potisk ali dva. No ja no… Še pol ure je trajalo, da je končno pogledala ven glavica, ki sem jo lahko pobožala, in še en popadek, da je končno prišla v moj objem. Vsa zmedena, ampak perfektna. Z vsemi prstki in polno glavo las.

 

Šesti šok… posteljica je ena najlepših stvari na svetu. Bila je v enem kosu (na srečo) in babica nama jo je pokazala. To “drevo življenja” je hranilo mojega otroka vseh devet mesecev in poskrbelo za vse njegove potrebe. In prav res zgleda kot drevo. Dojenčkovo prvo drevo. In potem se lahko začne ljubezen za vse življenje…
 

DRUGIČ NOSEČA: 4 URE HITREJE

 

Nosečnost brez začetne slabosti, se pa je zatekanje nog začelo že v petem mesecu, tako da so bili dolgi sprehodi moji dobri prijatelji v celotni drugi polovici nosečnosti. Trebuh še prej ogromen, doma pa triletnica s kupom energije in kratko zmožnostjo koncentracije, ki zaradi covida ni smela v vrtec in mož v spalnici s poukom na daljavo.

 

Pa smo se igrali animatorja in se zahvalili vsem dobrim silam vesolja za YouTube in lutkovne predstave na njem. Hkrati pa sem se poskusila čim bolj pripraviti na porod (v primerjavi s prvo rundo pa sploh).  V šolo za starše nisem nameravala (predavanj v živo pravzaprav sploh ni bilo), tako da sem se zatekla na splet, kjer je ogromno odličnih virov, sploh če ti angleščina ne dela težav. S pomočjo raznih video posnetkov sem pravzaprav ugotovila kaj se je zgodilo prvo rundo in kaj morda lahko naredim drugače to rundo.

 

Aktivno sem delala na mehčanju materničnega vratu in se izobraževala glede dihanja. Proti koncu nosečnosti mi je tudi večkrat otrdeval trebuh, česar pri prvi nosečnosti nisem opazila. Moja glavna mantra pa je bila: “Kar se je zgodilo prvič, ni nujno da se bo zgodilo tudi drugič.” Pa načeloma vsi pravijo, da je drugič hitreje kot prvič. In je bilo. Približno 4 ure. :/

 

Na zadnjih pregledih je ginekologinja ugotovila, da ima malčica precej veliko glavo, pa se s tem nisem preveč ukvarjala (menda so poti v drugo že malo raztegnjene). Glede na moje zatekanje in malce povišan tlak (le komu ne bi dvigoval tlaku pregled v času pandemije) smo preverjali tudi prisotnost beljakovin v urinu (nevarnost preeklampsije). Pa je bilo vseeno vse v redu, še ponovno so sprostili prisotnost partnerja pri porodu (ena lepših novic v tistem času). Malčica pa se vseeno še ni želela spraviti ven. Ne samo to, spomnila se je celo usesti na svojo rito.

 

Poskusila sem čisto vsako vajo, položaj in nasvet za obračanje otroka, da me slučajno ne bi čakal carski rez. Na srečo se je dva tedna pred predvidenim datumom poroda le obrnila nazaj v pravo smer.
Predviden datum poroda sem imela v nedeljo, v ponedeljek pa sem imela zadnji pregled pri moji zdravnici. Z UZ je ugotovila, da imam povečano količino plodovnice. Ne idealno, vseeno pa manj nevarno kot premalo plodovnice. Naslednji dan me je poslala na pregled v porodnišnico.

 

Pa smo se prvič odpeljali na Jesenice. Klasična procedura… teža, tlak, urin in potem čakanje v predprostoru porodniškega nadstropja (pa so privreli nazaj vsi spomini izpred treh let – predvsem pozitivni seveda). Zdravnica je opravila celoten pregled, saj nisem bila njihova pacientka, in ocenila težo na slabe 4 kilograme (če ne bi bila že prva hči ocenjena 800 g več, kot je bila na koncu težka, bi se morda celo začela sekirat).

 

Zdravnica je pri pregledu en dan prej ocenila, da sem odprta 1,5 cm, naslednji dan v porodnišnici niso prišli do vratu. Ne zdravnica in ne babica. Nič hudega, niso pa me uspeli “malo pomasirati”, kot so se izrazili (če prav razumem ovoje okoli malčka na tak način ločijo med seboj in pospešijo dogajanje). Popadkov še ni bilo, tako da so me poslali domov.

 

Naslednje jutro sem šla na WC, tako kot vedno, ko pa sem se dvignila s školjke, mi je po stegnih pricurljal potoček tekočine. Ne, ni bilo lulanje, torej mi je očitno začela odtekat voda. Pa smo spet tam. Priznam, da sem bila kar malo jezna, da se zgodba ponavlja. In smo se drugič napakirali in se odpeljali na Jesenice.

 

Babica se me je spomnila še od prejšnjega dne, priklopila me je na aparat, vmes pa sva izpolnili papirje za sprejem v porodnišnici. Ugotovili sva tudi, da je vložek suh in da mi očitno od prvega potočka kaj veliko več vode ni odteklo. Ponovno je prišla zdravnica (tokrat druga), ki je opravila pregled, takoj prišla do vratu in ocenila, da sem odprta 1,5 do 2 cm. Bilo pa je tudi njej čudno, da ob njenem pregledu ni bilo kakšne dodatne vode in sta z babico preventivno opravili test. Pokazal je, da očitna ves ta izcedek sploh ni bil plodovnica, le obilica telesnih izločkov. Zdravnica je uspela opravit “masažo”, ki naj bi pospešila sproščanje hormonov potrebnih za začetek poroda. Pa smo se že drugič odpravili nazaj domov.

 

Cel dan sem poskusila čim več migat in hodit in vsake toliko časa sem res opazila nekaj, kar bi lahko bilo podobno popadku. Nič posebnega vse do trenutka, ko sva se z možem odpravila spat. Vsakih nekaj minut me je stisnilo. Ne prehudo ampak dovolj močno, da nisem mogla zaspat. Pa sem raje kar vstala, si v dnevni prižgala glasbo in na telovadni žogi premikala medenico naokoli.

 

Okoli ene ure zjutraj se mi je zdelo, da so popadki precej skupaj, čeprav še niso bili preveč močni in sem jih zato začela spremljati. Popadki dolgi 35 do 55 sekund na vsake 3 do 5 minut. Ravno zato, ker še niso bili premočni, se nisem preveč ukvarjala s tem. Ob treh zjutraj sem morala popadke že malo predihat. Takrat se je zbudil tudi mož in oznanil, da kar greva, če so tako blizu skupaj, saj naju je vseeno čakalo še 45 minut vožnje do Jesenic. Med popadki je zelo pomagalo miganje, tako da sem se kar strinjala z njim. Spakirala sva se, taveliko prepustila moji mami in se še tretjič v treh dneh odpeljala do Jesenic.

 

Sprejem je bil z (že) izpolnjenimi papirji precej hiter, po pregledu je babica ugotovila, da sem odprta 3 cm in tako lahko grem v porodno sobo, da bo tudi mož lahko prišel gor. Vse do menjave izmen se je počasi stopnjevalo vse skupaj, lahko sem šla tudi pod tuš, da je topla voda sprostila mišice in lajšala intenzivnost.

 

Ob izmeni je babica, s katero sem bila v kontaktu že dva dni prej, preverila stanje in mi predstavila študentko, ki je tokrat prisostvovala dogajanju. Ob pregledu je ugotovila tudi, da se malčica ne more usidrati v medenico, ker je toliko plodovnice, tako da smo poskusili različne položaje, ki bi jo spodbudili za spust. Intenzivnost se je stopnjevala, prav tako jakost mojega glasu, tako da so me ponovno opomnili naj hranim energijo za veliki finale.

 

Ko je končno prišel čas za potiskanje se je ponovno bočni položaj izkazal za najbolj učinkovitega. Le v tem položaju sem imela pravi občutek, da sem vedela “kam” pritisniti, na katero točko osredotočiti svojo energijo. Po mojem občutku sem pritiskala že eno uro, ko sem dobila občutek, da je nekaj izstrelilo iz mene. Skoraj me je kap. Izkazalo se je, da je bil to moj mehur in je ob razpoku dobesedno zalilo babico, ki je sedela ob vznožju postelje. To pa je res bil tisti slap plodovnice, kot ga vidiš v filmih. Malo smo se nasmejali, babica pa se je morala preobleči od glave do pet.

 

Popadki so prihajali eden za drugim, čedalje bolj intenzivni, pohvale babice in študentke pa so mi dali občutek, da smo že skoraj tam. Pa kar nismo bili. Zdelo se mi je, da je bilo celo večnost kasneje, ko sta rekli da vidita glavo polno las. Črnih las. Torej smo v ciljni ravnini. Končno. Vseeno ni bil dovolj en popadek, niti dva. Pa tudi trije še niso bili dovolj. Po dobre pol ure sem lahko pobožala glavico in dva popadka kasneje sem jo dobila na svoje prsi. Mojo čudovito in perfektno malo žabico.

 

Prvič sem potrebovala umetne popadke, saj mojih ni bilo na spregled, drugič pa sem rodila s svojimi popadki, ki so bili po moji izkušnji in opažanju moža celo še bolj intenzivni od umetnih. Je bil drugi porod hitrejši? Da, ampak ni bilo konec že po dveh ali treh urah. Koliko je imela pri tem veliko vlogo plodovnica oz. preveč le-te ne vem, ampak pomagalo oz. pospešilo vse skupaj prav gotovo ni.

 

Hvaležna sem, da je bil moj drugi porod spontan, brez večjih zapletov in da ni bilo potrebno čakati v porodnišnici že nekaj dni prej. Predvsem pa sem hvaležna da sta obe moji miši zdravi.

 

Mateja

Mamica 6 letne navihane Nine in malčka Iana, blogerka, učiteljica in inštruktorica Plesnega pilatesa. Želim si, da bi na Mamini mazi vsaka mamica našla oporo, podporo in ljubezen, ki si jo lahko med sabo nudimo le mamice.



Poglej tudi

Naroči se
Obvesti me o
0 Comments
Inline Feedbacks
Prikaži vse komentarje