Porodna zgodba: Moje cvetke med porodom

Začelo se je z navadnim pregledom v porodnišnici, 6 dni čez PDP, zjutraj ob 8:00. Ugotovili so, da imam popadke na 5 minut (ki jih sama sicer nisem čutila) ter da sem odprta za 2 prsta, zato so me zadržali na oddelku.
Ginekologinja me je tudi vprašala, če želim da mi izvede stripping in seveda sem vsa neučakana privolila. Bolelo me ni nič, je pa verjetno res pospešilo odpiranje, saj se mi je par ur zatem odluščil čep.
Zvečer okrog 19:00 sem imela še en pregled s CTG-jem, ki je risal vedno močnejše popadke, zato smo se skupaj odločili, da gremo v porodno sobo. Celo noč smo čakali, da se popadki okrepijo, vendar so proti jutru čisto ponehali.
Ob 7:00 sem imela vizito in ginekologinja je svetovala, da sprožimo porod s klistirjem ter nato predrtjem plodovih ovojev. Spomnim se, da sem bila tako vesela tega nasveta, ker sem bila res že totalno neučakana, da spoznam svojo dojenčico. Naj povem da klistir in predrtje mehurja ni noben bav bav, morda le malo neprijetno, vsekakor pa ni boleče. No, vsaj meni ni bilo.
Po predrtju mehurja so nastopili pravi popadki, takšni da sem jih tudi sama čutila. Ker pa so bili preredki, so mi okrog desetih dodali umetne popadke. No, te pa bolijo, in to zelo. Med popadki sem komaj dihala, zato sem okrog 13:00 zaprosila za protibolečinsko injekcijo in jo tudi dobila.
Tu pa se začne »zabavni« del. Od injekcije (nimam pojma kaj je notri) sem bila totalka zadeta, zato mi nekaj uri poroda manjka v glavi, kar iskreno obžalujem. Mi je pa injekcija pospešila odpiranje in sem potem v roku slabih 2 ur rodila zdravo in čudovito deklico.
Sem pa imela zaradi zadetosti kar nekaj cvetk. Po pripovedovanju moža, sem rekla tik pred iztisom da grem na wc kakat in da me naj spustijo. Potem sem vmes med popadki dremala in govorila vse sorte stvari; na primer začela sem se predstavljati, spraševala sem moža o vremenu, itd. Sama se ničesar ne spomnim.
No, ko sem rodila, sem od zadetosti pogledala hčerko in ji rekla da je čudna. Še danes mi je hudo zaradi tega, pa je od tega že 5 let. No, šele cca. 4 ure po porodu, sem se zavedala da sem rodila svojo ljubo hčerkico, tako zaželeno in ljubljeno. Sem se pa potem še večkrat spraševala, če sem res mama in če sem dejansko rodila in se nisem mogla načuditi temu čudežu življenja. In šele po porodu, sem dejansko videla kaj pomeni biti mama, in kakšno čudovito moč imamo ženske. Ter blagoslov, da smo lahko mame.
Za vse srečke nosečke bi dodala samo še to; naj uživajo v nosečnosti in naj se ne bojijo poroda. Če bi bil tako grozen, bi človeštvo že izumrlo, pa ni. Ali bi pa vse ženske imele samo 1 otroka. Se pa seveda splača informirati in pripraviti na porod, ter na poporodno obdobje (dojenje,…). Srečno!
Petra
PREBERI ŠE: Moja porodna zgodba v ljubljanski porodnišnici
Komentiraj