Da si živ, da te nič ne boli

33. V četrtek sem dopolnila 33 let. Ko sem kot najstnica razmišljala o 33, sem si zamišljala podobno, a obenem precej drugače. 2 otroka imam, super partnerja tudi, prijateljice, službo, stanovanje, še vedno plešem in še vedno najraje delam z otroki. Navzven je vse točno tako kot sem si zamislila. Po planu. Konec koncev je šlo v to tudi nekaj energije in truda.

Ampak ko sem kot najstnica razmišljala o odrasli sebi, nisem nikoli pomislila, da bom:

UTRUJENA

Delam to kar imam rada, v službi uživam, bolj ali manj sem sama svoj šef. Sama razpolagam s svojim urnikom in imam vso svobodo na tem svetu. Ampak zakaj sem potem tam nekje do četrte ure, ko grem po otroka v vrtec, že tako noro utrujena? Brez volje do česarkoli. “Gremo, domov, dajmo, hitro, danes imamo še to in to…” Cele dneve v pogonu. Fizično in v mislih. Služba, partner, otroci, blog, projekti… vse to zahteva delček mene in utrujena sem.

BREZ DENARJA

Zaslužim dovolj. Da so plačani računi. Včasih s kakšnim malo zamujam, ampak daleč od tega, da bi se morala pritoževati. Ampak če se mi slučajno pokvari avto, če moram k frizerju ali če se odpravimo na kakšen daljši vikend izlet, se spet znajdem v začaranem krogu: zamujam z vedno več položnicami, ki jih je potem vedno težje plačati, v trgovini primerjam cene in nekje sredi poletja že z veliko grozo razmišljam: Ali naj odneham? Kljub čudovitemu delu ostaja pomembno dejstvo: finančne varnosti nimam.

NESIGURNA

Sem precej samozavestna, pa vseeno ne morem mimo pomembnih vprašanj; Delam dobro? Vzgajam v redu? Je to zdravo? Je to normalno? Razmišljam prav? Se motim? Sem jaz malo čudna? Bi morala nekaj ukreniti v tej smeri ali oni? Moram to ignorirati? Naj grem levo ali desno? Zdi se mi, da ima vsaka moja odločitev veliko težo in bo vplivala na vsaj še 5 ljudi okoli mene. Ravnati moram preudarno in odgovorno in pravilno. Pa ne vem, če znam.

Z VELIKO SLABE VESTI

V svoji koži se odlično počutim. Ampak ne morem se znebiti občutka, da družba od mene pričakuje več. Veliko delam z ljudmi in morala bi biti bolj modno oblečena, bolj vitka, bolj organizirana, bolj zahtevna, manj zahtevna, morala bi imeti bolj čisto stanovanje, boljšo službo, več časa za otroke, več časa zase, več denarja, boljši avto, bolj dodelan make up, morala bi več počivati, manj počivati, več brati, se zanimati za politiko, pospravljati, teči, biti bolj potrpežljiva, bolj stroga, bolj sočutna, bolj čuječa, manj razdražljiva, manj popustljiva, pač boljša. Morala bi biti boljša.

“VČASIH (REDKOKDAJ) SE FINO TI ZDI, DA SI ŽIV, DA TE NIČ NE BOLI” (Kreslin)

Ko sem kot mlada, upanja polna študentka sanjarila o svojem življenju čez 10 let, nisem še vedela, kaj vse prinese odraščanje s sabo. Čudovite stvari, a tudi veliko bremen.

Kljub moji težki izkušnji pred drugo nosečnostjo, sem se po izteku porodniške spet na polno zagnala v vse. V delo, življenje, druženje, vse! Nabrala sem si energije, tukaj sem, gremo! In zelo hitro sem se spet znašla v zgoraj opisanih občutkih.

Ko sem v soboto na praznovanju svojega 33. rojstnega dne z množico oboževalcev Vlada Kreslina glasno prepevala: “Včasih, redkokdaj, se fino ti zdi, da si živ, da te nič ne boli!!!” Me je zadelo. Kako zelo resnično!

SREČNA

Življenje ni lahko, same si ga predvsem ženske že po naravi rade še malo otežimo. Ampak imam dva čudovita, zdrava otroka, zdrava sva oba s partnerjem in na srečo naju razen občasnega ega, nič ne boli. Življenje teče hitro, pred mene postavlja raznorazne ovire, pa tudi kakšno bližnjico. Dokler sem živa in zdrava, se lahko z njimi spopadam, jih preživim in doživim. In trudila se bom, da mi tale pesem v mislih odmeva ne samo redkokdaj, ampak pogosto.

Draga najstniška Anja,
uspelo nama je! Sem živa in zdrava in srečna. Pa ne samo to! Obdana sem z ljudmi, ki me imajo radi in tudi oni so živi in zdravi! Vse ostalo pa bomo že, brez skrbi! Več si ne bi mogla nikoli želeti!