VELIKA SESTRICA

Takoj, ko me je prišla mamica iskat v vrtec, sem vedela, da je nekaj drugače. Bila je še posebej nasmejana in rekla je, da ima zame veselo novico. ”Dobili bomo dojenčka!” Hmm, bratca ali sestrico, je rekla. Če sem vesela? Kaj pa vem. Prijatelji v vrtcu imajo bratce in sestrice in zagotovo sem že dovolj velika in zrela, da postanem sestrica, ampak ker sem bolj razmišljujoče sorte, moram o vsem skupaj najprej malo premisliti.

”Kdaj pa pride?” sem nestrpno spraševala. Mamičin trebuh je bil vedno večji in ni me več mogla nositi. Paziti sem morala tudi, da sem do nje bolj nežna in pazim na njen trebuh, saj se notri razvija dojenček. Nekajkrat me je povabila, da mu kaj sporočim ali ga pobožam, pa se mi ni zdelo pametno. Ne razumem, kako me lahko sliši. In sploh me njen trebuh malo moti. Ne morem več sedeti pri njej za mizo in če pritečem v njen objem, me najprej vedno ustavi in zaščiti trebuh. Tudi teče ne več z mano in ne pleševa več vsakič, ko bi želela. Pravi, da moram potrpeti do konca zime. Kaj pa jaz vem, kako dolgo je to.

Božič je mimo, Pust tudi. Sneg sicer še pada, ampak mami pravi, da bom sedaj res kmalu dobila bratca. Dobro se spomnim, ko so iz balona name padle modre bleščice in sem izvedela, da bo naš dojenček fantek. (TUKAJ) Z mamico sva prebrali knjigici Lukec dobi sestrico in Bratec in sestrica in malo se mi že sanja, kako bo vse skupaj izgledalo. Najprej bo zelo majhen in bo veliko jedel pri mamici in veliko spal. Skupaj pa ga bomo oblačili, umivali in vozičkali. Potem pa bo rasel in rasel in kmalu bova skupaj zganjala prave lumparije. Česa vsega ga moram naučiti. Mamica pravi, da me bo imel najraje na svetu in da bo vse ponavljal za mano. To se sliši precej zabavno.

Mamica in očka sta me zjutraj odpeljala k babici in dedku, onedva pa sta šla v porodnišnico. Pri babici in dedku sem takooo rada. Igrala sem se, šla spat, naslednji dan pa sem izvedela, da je mamica končno rodila. Sestrica sem!

Na žalost ne smem obiskati mamice in bratca v porodnišnici, saj razsajajo neke bolezni. Mi je pa oči obljubil, da ju greva skupaj iskat, ko bo čas za odhod domov. In res. Bratec je takooo majhen, kot je mamica povedala, da bo. Med vožnjo domov ga malo opazujem. Učke ima zaprte in ne vidim ga dobro. Doma ga mamica postavi na previjalno mizo in moj bratec končno odpre oči. Nežno ga pozdravim in pobožam. Tako ima mehke lase! Naglas se zasmejim in pogleda me. Prav mene. In tudi on se mi nasmeji! No, saj je res kar luštkan.

14 dni ne  bom hodila v vrtec, da se bomo doma bolje spoznali in navadili na novega člana. Sploh ne joka tako glasno, kot sem mislila da bo. Igrava se sicer res še ne, a ko mu kaj zašepetam na uho ali ko skačem pred njim, se mi zdi, da me res občuduje, kot mi je mamica rekla, da me bo. Mamici in očiju veliko pomagam, sploh mi ni težko, saj me ves čas hvalita in mi govorita, da sem super velika sestrica. Včasih sta malo razdražena, ker ne spita veliko (mene pa bratec sploh ne zbudi, tako trdno spim) in včasih ju moram malo opozoriti, da sem tudi jaz čisto na novo sestrica in se tudi jaz še navajam.

Moj bratec je še majhen, zelo je mehak in nežen. Vsi ga občudujejo. Mamica, očka in obiski. Ampak nič hudega, saj tudi jaz čisto vsak dan pridem na svoj račun. Vsak večer, tik pred spanjem, je mamica samo moja. Skupaj prebereva knjigico, lepiva nalepke in se pogovarjava, kako je minil najin dan. Tudi očka je zjutraj samo moj, pa tudi ko me pelje na plesne vaje.

Imeti bratca je v bistvu super. Komaj čakam, da bo zrasel in se bova skupaj igrala. Mislim, da bom lahko jaz odločala kaj 🙂 Postala sem velika sestrica in se mi zdi, da sem tudi v resnici na ta dan kar malo zrasla. Vsi me gledajo čisto malo drugače in se z mano malo resneje pogovarjajo. To mi je všeč. Pa tudi to, da sta mamičin in očkov objem še vedno na voljo tudi zame. Mamica mi pravi, da je njeno srce sedaj še večje in da naju ima oba enako rada. Najprej ji nisem najbolj verjela, kako je to sploh možno? Ampak počasi, čisto počasi, ko se z bratcem spoznava, razumem. Tudi moj srček je z vsakim njegovim nasmehom malce večji.