Spomnim se, da so se v moji drugi nosečnosti popolni neznanci dotikali mojega trebuha in me spraševali kdaj imam rok, če bo fantek ali punčka in če sem si že izbrala ime.

Zraven sem dobila kup starševskih nasvetov, za katere nisem prosila:

Kateri avtosedež je najboljši.
Dojenje ali formula.
”Nič hudega ni, če ga pustiš malo jokati.”

Enega nasveta se posebej dobro spomnim:

”Ko ti bo najtežje, se spomni, da bodo tvoji otroci že jutri starejši.”
Šment, da se tisti, ki je to izrekel, ni niti malo zmotil.

Zdaj, ko gledam nazaj, se spomnim soočenja z realnostjo, ko sem se navajala na še enega novorojenčka. Vsi pregovorni izreki so se uresničili. Ko si v centru tega dogajanja, si ne misliš: ”Ah, saj bo minilo.”

Razmišljaš o tem, kako si utrujena.
Kako te bolijo dojke.
Kako je hiša v razsulu in kako se pospravljanje nikoli ne konča.
Kako imaš dovolj tega, da ne veš kateri dan je in kako si las nisi umila že tako dolgo, da so že čisto lepljivi od vsega suhega šampona.
Kako si želiš malo med ljudi, ampak, da naj ti pred tem nekdo zagotovi, da ne boš srečala nikogar, ki ga poznaš, ker izgledaš grozno in se bojiš, da bi te kdo vprašal kako si in bi bruhnila v jok.
Kako boš prodajalki povedala ”kar ji gre”, če ti bo spet rekla za osebno, te obsojajoče gledala, ko boš kupila 15 steklenic vina in ob pogledu na fotografijo iz osebne pripomnila: ”Ste prepričani, da ste to vi?”

Ja. Ta fotografija je nastala takoj po najinih medenih tednih, ko sem imela sveže pramene, zagorelo polt in sem bila spočita, hvalalepa. 

Razmišljaš o tem kako bi se rada znebila odvečne maščobe okoli trebuha in bi lahko spet nosila sexy spodnje perilo.
Kako imaš že 72 ur oblečene ene in iste obleke, ki so polne madežev in solz.
Kako imaš neskončno rada svojega dojenčka, in res ga imaš, ampak si želiš, če bi lahko samo danes, izjemoma, nehal jokati, da bi lahko v miru pogledala tisto nesmiselno resničnostno oddajo, ki si jo začela gledati.

Naj ti nekaj povem.

Ko sem bila doma na porodniškem dopustu z obema hčerkama, so se ure vlekle kot desetletja. Monotona vsakdanjost pomivanja posode, zlaganja perila in neprestano sesanje, so se zdeli, kot da živim v Trumanovem showu. Edini razlog, da sem se veselila vikenda, je bil ta, da je bil takrat doma tudi moj mož in sem se veselila pomoči.

Spomnim se, da so mi govorili: ”Spi, ko spijo otroci.”

Ja, itak. 

To je tako, kot da bi spal na jajčnih lupinah.

Sedaj sta moji hčerki stari 2 in 4 leta. Nekako smo se izvili iz strašnega primeža mladega starševstva in sedaj se soočamo z novimi ovirami, novimi izzivi. In veš kaj? Tolikokrat sem bila pod takim stresom, ko sem bila še globoko v tem primežu, da se nisem mogla ustaviti in uživati v trenutku.

Morala bi, ker po vsej verjetnosti, razen v primeru, da se zgodi nenamerno, ne bom nikoli več imela novorojenčka. In veš kaj ni bilo pomembno? Da sem bila utrujena. Da so me bolele dojke. Da nisem vedela kateri dan je in da si nisem redno umivala las. Da je bila moja hiša v razsulu in da sem se bala srečati znance. Da je prodajalka mislila, da sem grda ali da sem iste obleke nosila več dni zapored. Da je kdo menil, da se s težavo soočam z materinstvom. Da sem imela zadosti dojenčkovega joka in sem si želela v miru pogledati neumno resničnostno oddajo.

Hčerki sta zrasli. Precej hitro. In jutri bosta še starejši.

In, ker ne morem ustaviti časa, je edino kar lahko naredim to, da spremenim svoj pogled. Ker vem, da se bom nekoč, ko bosta moji hčerki že odrasli, ozrla nazaj in si želela, da bi lahko enako doživela še vsaj stokrat.

Torej.

Ne bo mi več mar, če se mi bodo na bazenu zmočili lasje in jih bom morala zato umiti s šamponom in posušiti s fenom. Ker bosta že jutri starejši.

Ne bo mi več odveč,  da bom po tem, ko bomo na peščeni plaži gradile gradove in se spreminjale v morske deklice, morala tisočkrat posesati avto. Ker bosta že jutri starejši.

Potrudila se bom, da ne bom živčno priganjala vseh med večerjo in uspavanjem, ko bom utrujena od službe. Ker bosta že jutri starejši.

Ne bom več po nepotrebnem preživela dodatnih 20 minut v pisarni, da bi dokončal anekaj, kar nima pravega roka in na ta račun izgubila čas s hčerkama. Ker bosta že jutri starejši.

Poskusila se ne bom obremenjevati, če bo 15 minut več čofotanja v kadi pomenilo, d abosta 15 minut kasneje zaspali. Ker bosta že jutri starejši.

Da še ena pravljica ali 10 minut več gledanja Pujse Pepe ni konec sveta. Ker bosta že jutri starejši.

Petje, smeh in kričanje mojih mladih damic v a vtu, bom zajela  z vso ljubeznijo namesto z nervozo. Ker bosta že jutri starejši.

Pustila jima bom, da se me oklepata, ko bosta spoznavali nove ljudi in mesta. Ker bosta že jutri starejši.

Igrala se bom morske pse in tekmovala z njima v podvodni stoji. Ker bosta že jutri starejši. (In ker se verjetno nekoč ne bosta več hoteli igrati z mano.)

Poskusila bom ostati mirna in  v mislih bom štela do 10, ko bosta naslednjič spet prevrnili posodo s kosmiči in mlekom. Ker bosta že jutri starejši.

Hrepenela bom po včeraj, ko bosta že jutri starejši. .

Prevod: Anja Oman
Original: Jennifer Daku Burby – The Champagne Supernova, sledite ji lahko na Facebooku in Twitterju: 

737e00b5291bf1cdc8e1c3b4f0368ed4

Mamica 6 letne navihane Nine in malčka Iana, blogerka, učiteljica in inštruktorica Plesnega pilatesa. Želim si, da bi na Mamini mazi vsaka mamica našla oporo, podporo in ljubezen, ki si jo lahko med sabo nudimo le mamice.



Poglej tudi

Naroči se
Obvesti me o
0 Comments
Inline Feedbacks
Prikaži vse komentarje