MOJA DRUGA PORODNA ZGODBA

PRED PORODOM

4 dni čez PDP sem bila, priznam, že zelo obupana. Res je, kar pravijo, da se dnevi po roku poroda vlečejo bolj kot vseh 9 mesecev pred tem. Ker sem Nino rodila 6 dni pred rokom (preberi mojo prvo porodno zgodbo TUKAJ) , sem nekako podobno pričakovala tudi v drugo, a zgodilo se ni nič. Od težkega pričakovanja nisem več vedela ali plod še dobro čutim ali ne, malo mi je narasel tudi pritisk in ginekologinja mi je na zadnjem rednem pregledu rekla naj se naslednji dan zjutraj kar odpravim v porodnišnico, da se prepričam, da je še vse ok.

Na porod sem bila tokrat res res dobro pripravljena. Tako fizično, kot psihično. Konec koncev sem temu namenila zadnja 4 leta, ko sem se strokovno izpopolnila v nosečniški vadbi in fizični pripravi na porod ter organizirala in skupaj z raznimi strokovnjaki odvodila čez 50 predavanj za bodoče starše. Priprava na porod je moja služba :). Popolnoma pripravljena na intenzivno moč in na to, da končno spoznam svojega sinčka, sem porod že komaj čakala.

POROD

Nina je šla naslednji dan, 27.2., k babici, midva pa v ljubljansko porodnišnico. Najprej CTG, nič se še ne dogaja, potem pa pregled. Odprta 2 cm, nobenih znakov začetka. Dva ginekologa sta se posvetovala kaj naj naredimo. Eden je bil za to, da mi vstavijo tabletko za mehčanje materničnega vratu, drugi pa je rekel, da bi počakal še kakšen dan ali dva. Nista se mogla odločiti in sta vprašala še kakšne so moje želje. Rekla sem, da bi vzela tabletko. To je pomenilo, da ostanem kar v porodnišnici. Če prime takoj, grem rodit, če ne, mi zvečer vstavijo še eno. V kolikor ne bi bilo še vedno nič, bi enako ponovili naslednji dan – zjutraj eno in zvečer eno. V kolikor ne bi delovala niti četrta tabletka, mi bodo čez dva dni porod sprožili drugače.

Pospremili so me na oddelek E,  mi povedali, da me lahko Uroš obišče ob 15h-18h in da so obiski za otroke trenutno prepovedani. Seveda mi je to strlo srce, saj nisem vedela kako dolgo bom čakala na porod, vedela pa sem, da bo tudi tokrat dojenček imel zlatenico in bom že tako kakšen dan več ostala v porodnišnici, ampak sem zbrala moči in mislila samo na to, da bi čimprej rodila.

Med Uroševim obiskom sem začutila prve popadke, ki pa še niso bili tako hudi, da bi si mislila kaj resnega. Ko sem imela ob 18h, takoj po njegovem odhodu, pregled in mi je ginekologinja povedala, da sem pripravljena za v porodno sobo, sem ji komaj verjela. Naročili so mi, naj pokličem Uroša, da naj pride okoli 20h, jaz pa sem šla v ”pripravljalnico”. Prijazna študentka babištva me je sprejela zelo zelo lepo, nežno, prijazno. Po britju in klistirju (ki spet nista bila niti malo stresna ali naporna ali neprijetna), sem dobila brisačo in haljo in svoj tuš. V miru sem se lahko stuširala s toplo vodo in se pripravila. Z Urošem so naju pospremili v porodno sobo.

Velika soba s porodno posteljo in udobnim stolom, je bila prijetno zatemnjena. Sprejeli sta me babica Lilijana in študentka Katja. Obe sta bili izredno prijazni in pogovorile smo se o mojih željah. Obe sta bili pripravljeni upoštevati vse moje želje in o vsem smo se pogovorile kar ustno. Ker so popadki postajali vedno močnejši, sem se odločila, da tokrat ne bom trpela 6 ur in bom poskusila z epiduralno. (Vsem, ki o epiduralni še vedno širijo stare informacije, je treba pojasniti, da 1. Epiduralna ne vpliva na plod, saj ne gre v kri. 2. To ni več tista epiduralna, ob kateri ničesar ne čutiš. Čutiš vse in lahko aktivno sodeluješ, samo manj boli. 3. Hudi stranski učinki o katerih so včasih pričali, se od uvedbe nove (walking) epiduralne niso več pojavili.)

Ob vstavljanju epiduralne (nič boleče, nič neprijetno), je moral Uroš zapustiti prostor. Vse skupaj je trajalo slabih 30 minut. Okoli 21.30 sem tako popadke že malo lažje predihavala. To je trajalo kakšne pol ure, ko se je začelo zares. Hitrost dogajanja me je presenetila, saj sem po epiduralni pričakovala manjšo zaustavitev popadkov, pa so se ti zgolj stopnjevali. Študentka Katja (ki je bila ob meni večino časa) me je spraševala kako močno čutim popadke in nežno spremljala krčenje maternice. Ko je videla, da gre že zelo zares, je poklicala še babico. Bila sem popolnoma sproščena v njuni bližini, saj sta bili mirni, nežni, prijetni, prijazni in mi dajali dobra navodila. Babica mi je prigovarjala kdaj naj pritisnem in me spodbujala. Ko mi je rekla, da bom morala začeti potiskati, da bom rodila, ji sploh nisem mogla verejti, saj je pri Nini vse skupaj trajalo veliko dlje. Nekaj močnih potiskov, ki so se takrat zdeli nemogoči, samo en teden kasneje pa se mi zdijo kot da so minili v nekaj minutah, prerez presredka in na svet je pokukal moj sinček.

IAN

4320g in 54cm. Velik fant. Katja mi ga je položila na prsa in nežno sva se objela, dokler je popkovina še utripala. Po nekaj minutah, je Uroš popkovino prerezal, še nekaj minut kasneje, se je porodila še posteljica. Medtem ko so Iana pregledovali in čistili, je mene zdravnica šivala. Tudi tokrat šivanja nisem čutila. Po tem so mi Iana spet položili v naročje in začele so se naše tri prve skupne ure v porodni. Z Urošem sva si ga malo izmenjavala v crkljanju in ure so minile kot bi mignil. Ob 3.00 so naju odpeljali na C oddelek, kjer bova preživela nekaj dni.

PO PORODU

Bivanje v porodnišnici sem že v prvo jemala kot mini dopust. A je bilo tokrat malo težje, ker sem močno pogrešala Nino. Hrana, postelja, hrup, šivi… OK, to vse paše zraven. Tudi zlatenica se je ponovila (Ker imam jaz krvno skupino 0, Nina in Ian pa B, sta oba imela kar močno zlatenico in sta oba morala pod lučko. Nina je bila pod lučko 48 ur, Ian pa 24) in ostati sva morala dan dlje od ostalih. Ampak moje razmišljanje je tako: Bolje ostati dan ali dva več in se prepričati, da je vse OK, kot hoditi nazaj in biti neveden in nemočen in prestrašen. Zagotovo nikogar ne obdržijo dlje, ker bi bili nesramni. Ena ali dve ali tri noči dlje, za zdravje, so še najmanj. Rada bi tudi povedala, da so bile vse zaposlene na oddelku zelo prijazne in pripravljene pomagati. Tako čez dan, kot sredi noči. To nam po porodu veliko pomeni in vesela sem, da je bilo tako.

ODHOD DOMOV

Domov sva odšla v soboto, 3.3.. In če me je v času nosečnosti skrbelo kako bo Nina Iana sprejela, mi je bilo prvo sekundo, ko ga je zagledala, jasno, da ne bo nobenih težav. Moja ljubezen pa je tudi z lahkoto takoj zaobjela oba moja srčka in od prve minute naprej smo vsi štirje nerazdružljivi, zaljubljeni, povezani za vedno.