Mamica malega Kaleia

Moja zgodba…
V srednji šoli sem slišala za žensko,ki je rodila v gozdu s pomočjo takrat še mlajše punce od mene. Zgodba je bila neverjetna in je v meni vzbudila neverjeten občutek notranje moči in vere, da smo ženske narejene za to! Po neverjetnem naključju sem to žensko pred dvema letoma spoznala v bolnišnici, kjer sem zaradi počene ciste na jajčniku tudi pristala. Ležala je na postelji zraven mene. Priporočila mi je knjigo v branje: Modrost rojevanja avtorice Ine May Gaskin. In tako se je moje doživetje začelo.

Zdaj pri 26tih sem imela prvega otroka. Napisala sem porodni načrt in se odpovedala VSEM medikamentom in posegom, seveda razen v primeru nevarnosti in to s predhodnim pogovorom o posledicah. Ob sprejemu v porodnišnico Postojna sem jim dala načrt. Babica ga je prebrala in nič komplicirala. Enkrat so mi ponudili možnost pospeševanja a sem odklonila in tam se je končalo. Porodna soba je bila prijetna, zatemnjena, ob meni je bil ves čas partner. Babica je tiho sedela za mizo v kotu in razen parkrat, ko me je pregledala, se ni vmešavala. Saj sem napisala, da želim, da me čim bolj pustijo na miru. Porod je bil hiter, vse je potekalo kot je moralo, nobenih zdravnikov ali kogarkoli drugega razen nas treh in v treh urah se je rodil naš sonček Kalei.

Na mojo željo ga je babica takoj položila na moja prsa in takoj je pograbil ziziko. Pustila nam je čas za spoznavanje. Odklonili smo tudi vse posege v Kaleia in ni nič komplicirala. Res pozitivno presenečena nad odnosom. Zaupala sem svojemu telesu in se prepustila. Seveda so bili trenutki, ko sem pomislila na to, da zdej pa res že preveč boli, ampak preden sem ozavestila misel je bil popadek mimo in sem dobila nov zagon! Tudi nobenega šivanja ni bilo potrebno. Res superca! 

Želim ti da bi bila tudi tvoja izkušnja takšna kot si želiš, ker tvoje počutje je tisto ki bo na koncu odgovorno za potek poroda in končni rezultat.
Tako da le stoj za tem kar si želiš in ti bo uspelo nekaj lepega!
Srečno in naj bo pikica tvoj največji učitelj!