Čarobnost otroštva, ki bi jo lahko zamudili

Ne zgodi se, ko povleče kocko iz Jenga stolpa ne da bi se ta premaknil.

Ne zgodi se, ko konča predstavitev za šolo za katero se je tako zelo trudila.

Ne zgodi se niti, ko zadane gol na pomembni tekmi.

Zgodi se samo, ko prvič z obema nogama stoji na zemlji, na katero prej še ni stopila.

Zgodi se, ko se tako močno izgubiva v igri, da pozabiva na čas.

Zgodi se, ko je njena duša popolnoma pripravljena sprejeti vse česar jo lahko nauči narava. 

Nežno dvigne obe roki, proti nebu, skoraj kot bi ustavila čas.

Spomni me na duhovno gesto, ki jo izvede popolnom ainstinktivno. Stara je osem let in njeno srce ve kako komunicirati s svetom, ki jo obdaja. Na način na katerega sem jaz že skoraj pozabila.

Zaradi tega se počutim počaščena. Da jo lahko tolikokrat vidim kako nezavedno dvigne roki na najinih skupnih dogodivščinah.

Ko jo vidim, da to naredi, se spomnim dolgo pozabljenega občutka. Kako ej, ko pustiš vsem petim čutom, da se združijo v eno. Preko nje sem se spet naučila odpreti svoje srce trenutku. Kot sem to počela, ko sem bila stara osem let.

Ampak stvar je v tem, da je nikoli še nisem videla narediti te geste v vrvežu vsakodnevnega življenja.

Če ne bi mi kot družina dajali toliko poudarka na povezanosti z naravo in mirnejšemu ritmu življenja, bi lahko hiteli skozi hčerkino otroštvo in ne bi niti enkrat videli kako povzidne svoji roki proti nebu.

Ob tej misli me stisne pri srcu.

In me spomni na vrstice iz pesmi Shela Silversteina:

“A vso čarobnost, ki sem jo poznal
sem moral ustvariti sam.”

Ustvarimo to čarobnost. Za svoje otroke IN zase! 

Upočasnimo ritem. Začutimo pesek med prsti na nogah in prisluhnimo pesmi galebov, ki jo nosi veter.

Vidimo toliko sveta, kot vidimo notranjost učilnice.

Skačimo po skalah, dokler ne bodo naši čevlji in hlače popolnoma mokri. Lovimo valove dokler ne bomo obnemogli popadali na tla.

Ne hitimo toliko, da bomo zamudili vso čarobnost.

VIR: http://letslassothemoon.com/2016/05/03/breath-taking-childhood-moment/