Prvega septembra je šolska vrata prestopilo nekaj več kot 22.000 prvošolcev. Čeprav je prvi šolski dan za vsako družino že skoraj slavnostna priložnost, pa po drugi strani za večino predstavlja tudi veliko mero stresa. Otroci navadno sploh niso največji problem, najbolj si nohte grizejo predvsem mamice.

Otrok gre zdaj zares v svet, pred njim stojijo grozeče odgovornosti sistema, strah nas je, kako se bodo navadili na novo okolje, sošolce in učiteljice, sprašujemo se ali se bodo sploh znašli, bodo dovolj jedli, se varno igrali …? Čeprav je negotovost največkrat podzavestna, pa jo nehote prenesemo na otroke in tako mnogi prvi-črvi šolski prag prestopijo s kepo v grlu in krokodiljimi solzami v očeh.

Vse to je načeloma povsem normalo. Normalno je, da nam je težko, ko začutimo, da do sedaj od nas neodvisen mladenič ali mladenka odrašča in pridobiva svojo neodvisnost. Normalno je tudi, da nas je strah, ko izgubimo popolno kontrolo in nimamo več vseh okoliščin v svojih rokah. Ni pa normalno (ali bolj rečeno koristno), da nas te občutki prevladajo in determinirajo naše misli.

Glavni ključ je v zavestni spremembi našega razmišljanja. Prvi korak k temu je, da svoje občutke prepoznamo in jih sprejmemo. Ko vemo, da smo žalostni, osamljeni in prestrašeni, ugotovimo vzroke za to. Nasmehnimo se sami sebi, se potrepljajo po rami in se zahvalimo zato, ker smo tako pristni. Nato pa je čas za pozitiven pristop. Če že fantaziramo, je prav da se namesto s črnimi scenariji, zamotimo s stvarmi, ki so pozitivne.

Zavestno opredelimo dobre stvari, ki jih našemu »prvčku« prinaša odraščanje. Spremembo iz grožnje spremenimo v priložnost. Mar ni to, da se bo otrok učil za uspešno življenje, največja dota, ki mu jo lahko poklonimo? Ko otroci menjajo okolje, se navajajo na spremembe in se učijo, kako jih sprejemati. Preizkušajo se v prilagajanju, spoznavajo, da obstajajo različna pravila, urijo pa se tudi v socialnih veščinah in empatiji.

Je že res, da morda uvajalno obdobje ni vedno prijetno, a tudi to je del odraščanja.  Pri tem starši velikokrat naredimo napako in želimo otroke zaščititi zaradi lastnih slabih izkušenj. Ko se pritožujemo nad novostmi v vrtcu ali šoli, se moramo tako najprej vprašati, od kje prihaja nelagodje. Se res vznemirjamo, ker otrok trpi, ali le klečimo pred lastno slabo izkušnjo? Je morda naša reakcija le odziv na naš odnos do sprememb? Dejstvo je, da se vse življenje učimo in pomembne lekcije za odraslo življenje sprejemamo že v najbolj rosnih letih. Nič ni tako narobe, če otroci niso ves čas zaviti v vato, pač pa včasih naletijo tudi na malce bolj težavne ljudi v svoji okolici. Včasih je treba malce stisniti zobe in potrpeti, kajne? Mi, odrasli to dobro vemo. Če želimo otroku najboljše v življenju, bi ga tako morali ob spremembah polno podpirati in mu s svojim zgledom dokazovati, da so nekaj pozitivnega, priložnost za nove bogate izkušnje in vesela spoznanja.

Tudi, ko otroci odraščajo, so tako zelo, zelo izjemni. Pomembno je, da se prepustimo toku življenja in jih zavestno izpustimo iz svojega okrilja. Otroci namreč potrebujejo starše, ki ne potrebujejo njih. Vsaka tako izjemna sprememba, kot je vstop v vrtec ali šolo, je zanje pomemben kamenček v mozaiku njihovega odraščanja in celo življenja.

Novo šolsko leto je nova priložnost za veliko lepega, veliko poučnega, veliko prijateljskega. Navdušimo otroke nad radostmi, ki jih čakajo, in v nov razred  ali igralnico bodo stopili z nasmeškom na ustih. Verjamem, da jih bodo na podoben način sprejele tudi učiteljice in vzgojiteljice, saj uresničujejo isti cilj, kot ga imamo starši – omogočiti otrokom vstop v uspešno in srečno odraslo življenje. Zaupajmo.

Če je izziv pretežek in so strahovi preveliki, ti lahko priskočim na pomoč tudi v brezplačni informativni posvetovalnici. Rezerviraj svoj termin na https://calendly.com/spela-kaurin/60min.

2016-08-25-10-46-13-499Špela K. Kaurin je certificirana kovčinja, mama in podjetnica. V delu sledi svoji srčni strasti in staršem po vsem svetu pomaga prepoznavati priložnosti, ki jih ponujata nosečnost in materinstvo. Prepričana je, da s odrasli s svojim zgledom zaznamujejo prihodnost svojih otrok, zato skuša s svojim srčnim treningom odličnosti predvsem staršem premagovati omejujoče vzorce in bolje izkoriščati svoje potenciale. Njeno poslanstvo je pripeljati 2.500 staršev po vsem svetu iz povprečnosti podedovanih omejitev v kakovost življenja, ki jih bo osrečevala, izpopolnjevala in jim dajala smisel dan za dnem. To pa je tudi glavni razlog, da sodeluje z Maminomazo.

Špela je motivatorka, inspiratorka ter prava zakladnica idej in potencialnih rešitev. Z njo boste lahko gradili svojo in otrokovo samozavest, določali in usresničevali svoje cilje po najvišjih pričakovanjih, optimizirali družinske življenjske prelomnice ter razvijali ozaveščeno starševstvo. V zadnjih treh letih je do prepoznavnih rezultatov pomagala že več sto posameznikom, njena sporočila pa so tako močna, da jih objavljajo tudi priznani tuji mediji, med njimi enega izmed najbolj vplivnih svetovnih spletnih časopisov The Huffington Post.

Kljub dvema majhnima otrokoma, se Špela ves čas izobražuje v tujini in razvija svojo osebno rast, spoznanja pa preko blogov deli tedensko na spletni strani www.SuperTi.si, kjer si lahko snamete tudi celo kopico njenih brezplačnikov. Ker obožuje otroke, je veliko v njihovi družbi, vsake toliko pa napiše tudi kako zgodbico, s katero prek domišljijskih junakov pomaga graditi samozavest malih ljubiteljev pravljic.

Vir naslovne slike: Slovenske novice

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE