Packanje ali kreativnost?

Si že bila v situaciji, ko si za svojega malčka kupila set otroških temper, ličen blok z risalnimi listi, pisane čopiče in nov loček za vodo, vse skupaj pripravila na mizico, otroka zaščitila s krpo/obleko za slikanje ali posebno majčko, ki je tako ali tako že umazana, in ponosna, da si mamica, ki v otroku spodbuja kreativnost naznanila: ˝No, zdaj bova pa ustvarjala!˝ – Otroku si pokazala, kako čopič najprej pomočimo v vodo, nato v barvo in se veselila ob prvih barvnih potegih po snežno belem papirju. Ko pa si iz žepa potegnila mobi, da boš to idilično, Pinteresta vredno ustvarjanje slikala in delila na Facebooku ali shranilo slikico v album, da jo boste s ponosom gledali, ko bo otrok zrasel v slavnega umetnika, je čopič v otroških rokicah nenadoma s papirja zdrsel še po rokicah, obrazu, mizi, obleki, nato pa pristal na tleh, saj je otrok barvo zdaj raje prijel kar direktno z rokami. ˝Ne, ne, ne! Barva se samo po papirju in neeeee z rokicami!˝ No, pa je šlo vse po gobe. Na papirju ni več rdeče, modre in zelene barvne razposajenosti, ki bi tako zelo lepo izgledala na hladilniku, ampak le še drekasto rjava, grudičasta zmes. Hitro pobereš barve, vodo, otroka dvigniš in proooosišššš, naj se ne dotika NIČESAR (seveda se na poti do umivalnika dotakne vseh vrat, te malce poboža po laseh, si z roko polno barve obriše nosek in pomane oči in ko ga to zaskeli, si oči pomane še z drugo rokico, ki je še bolj polna barve), ga malce nejevolno umiješ in naslednjič raje pripraviš barvice. Tiste, ki se komaj poznajo še na papirju. Za ziher. Saj se tudi z barvicami lahko lepo riše, za slikanje bo pa čas še kasneje, ko bo otrok večji in ne bo več packal. Pa gre res samo za packanje?

Otrok pri barvanju, mešanju barv, dotikanju in slikanju s prsti odkriva različne teksture, vzorce in reakcije (mešanje dveh različnih barv, mešanje barv z vodo, itd.) in možgančki delajo sto na uro, tudi če na vprašanje Kaj pa ustvarjaš? le skomigne z rameni. Otrok ponavadi ne bo razmišljal o tem, kaj ustvarja, v smislu specifičnih predmetov, reči, ampak bo zgolj užival v procesu eksperimentiranja. Z uporabo in upravljanjem čopiča in različnih slikarskih in ustvarjalnih pripomočkov, bo razvijal svoje motorične sposobnosti, treniral koordinacijo med svojim vidom in rokami in kar zgleda kot ena navadna packarija, je pravzaprav odlična poučna izkušnja, pomemba za otrokov razvoj. Morda najbolj pomembna plat prostega ustvarjanja pa je samozavest, ki jo otrok razvija, ko nekaj ustvari sam. Ustvarjanje pri otroku spodbuja razvoj in iskanje različnih vzorcev razmišljanja, samozavest pri eksperimentiranju, ki sta uporabni in ključni sposobnosti tudi, ko se čopiče odloži.

Vendar pa je povsem razumljivo, da kot mamica pač nisi pogosto pripravljena na ves nered in čiščenje, ki sledi prostemu ustvarjanju. Kako se torej pripraviti na takšno ustvarjanje, da bo za vse vpletene to čim manj stresna in čim lepša izkušnja?

Pripravi se na možnost totalnega nereda. Na tla (najbolje kar v kuhinji ali v prostoru, kjer je čim manj predmetov iz blaga in je veliko površin, ki se jih ne da z lahkoto očistiti) položi staro veliko rjuho, barve in papir in pusti, da se zgodi, kar se hoče.  V toplejših mesecih to pripravi kar zunaj, na terasi ali na vrtu, kjer je vseeno, če kakšna kapljica barve kapne tudi drugam, v širšo okolico. 🙂 V hladnejših mesecih lahko kotiček za ustvarjanje pripraviš kar v kadi in na koncu ustvarjanja otroka še okopaš in spereš vso barvo. Če kadi nimate doma, ustvarjanje pripravi pred časom za tuširanje, tako te ne bo preveč motilo, ko se bo barva znašla na otrokovem obrazu, laseh in nogah. 🙂

Pripravi pripomočke, ki bodo otroka zanimali in zamotili. Tako ne bo po petih minutah vstal in z rokicami polnimi barve hitel v tvoj objem. 🙂 Pripravi čopiče različnih širin, palčke, gobice, cofke, vatke, lončke,..

Kupi barve, ki za otroka niso nevarne in se z lahkoto sperejo z oblek in kože. Namesto temper, raje kupi prstne barve. Pri zelo majčkenih otrocih, ki vse, kar jim pride pod roke, radi nesejo v usta, lahko varno barvo ustvariš doma, npr. iz pudinga in jedilnih barv.

Pa še nekaj namigov, kako spremljati otrokovo ustvarjanje; izogibaj se dajanju napotkov. Slikanje je za otroka odlična priložnost za eksperimentiranje in sledenje svojim občutkom. Namesto navodil, kot so ”No, dodaj še male barve, ne barvaj samo z eno, nariši rožico,” otroka raje vzpodbudi z namigom, da se različne barve rade družijo med sabo in tako ustvarjajo nove barve. Če otrok želi uporabiti samo eno barvo, ni s tem nič narobe. Vse ob svojem času. Otroku pusti, da ustvarja po svoje in ko s svojo sliko konča, jo pusti tako, kot je, tudi če se ne ujema s predstavami o tem, kakšne bi morale biti otroške slike, polne barv in pack in je slika tvojega otroka zgolj ena črta potegnjena čez velik papir. Spodbujanje in pohvale so pomembne pri utrjevanju otrokove samozavesti in poguma pri eksperimentiranju in ustvarjanju nečesa novega in svojega. Če tvoj otrok ne mara barv in packanja – nič hudega. To ne pomeni, da v sebi nima ustvarjalnosti in ga nikakor ne smemo siliti k barvanju, saj se mu vse skupaj le še bolj zamerilo. Z otrokom se pogovarjaj, eksperimentiraj in gotovo bosta našla nekaj, kar ga zanima. Pomembno je torej, da pustimo otrokovi ustvarjalnosti prosto pot in jo usmerjamo le z namigi, vzpodbudo, pohvalo, ne pa s specifičnimi navodili.

Za konec pa še tole; draga mamica, ne dvomi v svojo lastno kreativnost. Tudi, če ti risanje nikoli ni šlo preveč od rok, če nisi povsem prepričana, katere barve gredo skupaj in če ti še niti en projekt s Pinteresta ni uspel, ne pomeni, da nisi ustvarjalna. Izražanje in izkazovanje dvoma nad svojo lastno ustvarjalnostjo v smislu ˝Joj, jaz pa res ne znam risati, jaz reeees nisem ustvarjalna.” bo še v otroku sčasoma lahko odprlo dvom o njegovi/njeni ustvarjalnosti. Ne boj se packanja, ne boj se ”grdih” slik in kar pogumno sem in tja primi čopič in pred otrokom nekaj naslikaj in umetnino obesi na hladilnik. 🙂 Dobro dene.