Jok, jok, jok

Ko sem že mislila, da prvega tromesečja ne bo nikoli konec in da sta slabost in utrujenost pač postali moj lifestyle, je nastopilo drugo tromesečje. Slabo mi ni več pogosto in končno sem lahko pokonci vsaj do desetih. Povrnjena energija dobro dene. Odlično, zdaj bom končno lahko povsem normalno živela in komaj vedela, da sem noseča. Mhm.

Vrtiljak mešanih občutkov se je iz telesa preselil v misli oz. počutje. Pogosto jokam in sem otožna brez dobrega razloga. Na Facebooku mimogrede naletim na objavo o kužku, ki je preminil v 20. letu starosti. Pomislim, da bo moj kuža tudi enkrat star. Eno uro zakopana v povšter neutožljivo jokam. Na Netflixu gledam oddajo Rhythm & Flow, nekakšen šov talentov za raperje. En tekmovalec rapa o svojih hčerkah. Neutolažljivo jokam. Drug tekmovalec rapa o tem, kakšen car je, sodnikom je všeč in hud beat ima. Vesela sem, da mu gre tako dobro in sledi svojim sanjam. Neutolažljivo jokam. Lol.

Žalostnih zgodb sploh ne berem več, ker bi mi počilo srce.

Naivna nosečnica?

Po drugi strani sem pogosto srečna in evforična. Vem razlog. Dvojčka bom imela! Razmišljam, kako sem se počutila, ko sem prvič videla Anjino Nino, ko sta prišli iz porodnišnice. Nina je bila tako majcena. Ko sem jo prvič držala, sem občutila nov, neopisljiv občutek neskončne ljubezni in neizmerno močno potrebo po tem, da svojo nečakinjo zaščitim z vsem, kar imam. Ta občutek je enako močan oz. še veliko močnejši še danes. Tudi do nečaka Iana čutim enako. Ko ga pazim in je čas za spanje, ga božam po ličkih in razmišljam, kako dragocen je. Želim si, da bi take trenutke lahko nekam shranila za zmeraj. Moje srce se je s prihodom Nine in Iana v naša življenja razširilo v neskončnost.

Razmišljam tudi o fantku Michaelu, ki sem ga dnevno pazila kot dojenčka pa vse do njegovega drugega leta. Tako rada sem skrbela zanj, ga previjala, vozila naokoli, hranila, se pogovarjala z njim in ga božala. Tudi on me je imel rad in mi zaupal in to mi je pomenilo vse na svetu. V življenju sem imela stik še z drugimi otroki in vsak se me je na svoj način dotaknil. Otroke obožujem, rada se družim z njimi, rada pazim nanje in vesela sem, ko me imajo tudi oni radi.

Zaradi svojega nečaka in nečakinje ter otrok, ki sem jih pazila, sem se pogosto že počutila kot nekakšna mama. Vendar nikoli zares. Vez, ki jo ima otrok s svojo mamico, je edinstvena in tega ne moreš doseči, pa če si z otrokom še tako blizu. Zdaj pa v meni rasteta dve bitji, ki sta in bosta čisto moji. Najini.

Ko ljudem povem, da pričakujem dvojčka, pogovor hitro nanese na Uhhh, kako boš utrujena! ali Uuuu, to pa bo težko! O teh pogovorih in opozorilih je pisala že Anja in vem, da to doživljajo vse nosečnice. Vseeno se mi zdi, da je pri dvojčkih tega še malo več. Zalotim se, da si sploh ne dovolim govoriti o tem, kako komaj čakam, da se bosta rodila, kako se veselim vseh trenutkov z njima, kako se veselim dojenja, naših prvih sprehodov in izletov, pa tudi previjanja, hranjenja, vstajanja ponoči, vsega! Ker me je strah, da bom izpadla naivna, nevedna, kot da nimam pojma, kaj pomeni imeti otroka. O, boš že videla!

Prijatelja, ki je lani dobil punčko, na pijači že naučeno vprašam: ˝Je težko, ane?˝

˝Ne, ni. Lepo je,˝mi brez sarkazma odgovori, ko svojo navihano hčerkico lovi okoli mize v polnem lokalu. Dvigne jo in stisne k sebi.

Uau. Lepo bo. Zares bo lepo. Tudi če bosta dva. Tudi če bo naporno za znoret. Tudi če ne bom nič spala. Tudi če bom imela težak porod. Vseeno mi je. Na vse sem pripravljena. Naivno? Prav, pa naj bo tako.

Imela bom dva dojenčka, dva zlata otročička, ki bosta samo moja, samo najina, in ne morem si predstavljati ničesar lepšega od tega.

Anjina sestra. 🙂



Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja