Noseča z dvojčki – prvo tromesečje

Slabost, utrujenost in kokošji kakci

Za mano je prvi nosečniški pregled. Vse ok. Aja, pa dvojčka bom imela. Itak.

Tudi moj dedi je imel dvojčka, to imamo pač v družini. Zato sem imela malo večje možnosti za večplodno nosečnost, ampak … a kdo kdaj zares pričakuje, da bo imel dvojčka? Dva dojenčka naenkrat? Jaz nisem. Pa sem to v bistvu zelo hitro sprejela. Takoj, ko sem na prvem pregledu zaslišala dve srci, dva čudovita utripa, sem ju sprejela za nekaj svojega, nekaj normalnega, nekaj, kar se je moralo zgoditi.

Po pregledu nama je ginekologinja razložila, da je vsaka večplodna nosečnost avtomatično bolj rizična. Takrat se še nisem zavedala, kolikokrat bom to še slišala in da bom zaradi tega imela tudi marsikateri pregled več, pa me je vseeno malce stisnilo. Nato je dodala, da pa naj ne skrbim, da je zaenkrat vse v redu in da bomo čisto vse sproti rešili. Če sploh bo kaj za rešiti. Še zdaj sem hvaležna za te besede, ki me pomirijo v marsikaterem težkem trenutku. (Tu želim dodati še nasvet za vse nosečnice, še posebej tiste z dvojčki – ne preveč guglati. Vem. Nemogoče se je upreti. Ampak prav vsak članek o nosečnosti z dvojčki vsebuje število opozoril, kaj vse gre lahko narobe. Ja, v vsaki nosečnosti je možnost, da bo šlo kaj narobe. Velika možnost pa je tudi, da ne bo šlo. In da se bo vse lepo izteklo in boš kmalu v rokah držala svoje dva zakladka. Raje si kupi ali sposodi kakšno strokovno knjigo o nosečnosti in ne prebiraj forumov ter nepreverjenih člankov.)

Preostanek prvega tromesečja je bil mešanica izredne utrujenosti in slabosti. Vsak dan sem komaj čakala, da grem lahko spat. Najraje že ob petih popoldan. Težko sem razumela, kako lahko nosečnost že na začetku tako močno vpliva na telo. Pogosto mi je bilo slabo, nič mi ni dišalo. Marsikaj me sili k bruhanju; ostanek hrane v umivalniku, pljunki na pločniku, čudne vonjave, kokošji kakec, ki ga mimogrede pokažejo v oddaji Kardashianovih (omg, zakaj to gledam in zakaj imajo kokoši, ki jim kakajo po hiši?!). Dnevi se vlečejo, srečna sem, ampak se večinoma počutim slabo. Strah me je, da kot nosečnica pretiravam, da ni tako hudo, da bi morala imeti več energije in več volje. Včasih se mi zdi, da me bližnji obsojajo, ker veliko počivam. Ampak jaz sem tako zelo zelo utrujena. Zdi se mi, da prvega tromesečja ne bo nikoli konec in še vedno me skrbi.

Dočakam 14. teden. Končno. Počutje gre počasi navzgor. Počutim se močno, posebno in hvaležno, da se moji dve pikici močno držita. Prvič v življenju sem ponosna na svoje telo in ga ne bi zamenjala za nič na svetu.

Najpogostejša misel je še zmeraj Omg, imela bova dvojčke. Sprašujem se, kaj vse me še čaka …