Brezskrbno poletje

Julij, morje, brezkrbnost. Tako se je začela zgodba o moji nosečnosti. Na morju smo bili tri tedne, uživali na vse načine in edina stvar, ki me je malce skrbela je bilo zavedanje, da bom (glede na koledarček) v zadnjih dneh na morju dobila menstruacijo. Bu. Pa ravno  v zadnjih dneh, ko plavanje, sončenje in življenje v kopalkah najbolj ceniš in želiš do konca izžeti prav vsako sekundo. Zadnje dni sem bila torej ves čas podzavestno na trnih, kdaj bom morala ogrnjena v brisačo hitro s plaže skočiti v hišo. Pa se to kar ni in ni zgodilo. Odlično. Ampak nenavadno. Čutila sem krče, menstruacije pa od nikoder.

Prihod nazaj v Ljubljano, v realnost. Vesela sem bila, da sem bila lahko na morju čisto do konca brezskrbno v kopalkah, ampak zdaj bi pa reees že morala dobiti menstruacijo. Guglam možne razloge za zamujanje, med njimi najdem tudi spremembo okolja. Ok, vse ok. Krče imam že nekaj dni, to je sigurno znak, da se bo vsak čas nekaj zgodilo. Moji poletno brezskrbni možgani niso niti pomislili, da bi morda lahko bila noseča. Čeprav s fantom na morju res nisva bila pazljiva. Lol. Mine še nekaj dni, še vedno nič. Pomislim – hm, morda, mogoče, malo verjetno, ampak mogoče pa se nekaj dogaja. Ampak verjetno ne, saj čutim krče in ti so očitno naznanilo menstruacije! Guglam. Krči, ki zelo spominjajo na menstrualne krče, so lahko tudi zgodnji znak nosečnosti. O, ou.

Test nosečnosti

Fant gre po službi kupit test nosečnosti. Ker so najino kopalnico ravno prenavljali, test opravim v kopalnici pri starših. Počutim se nenavadno, kot da sem nekaj ušpičila.

PLUSEK. Zmešnjava čustev. Sem vesela? Zaskrbljena? Vse? Kaj se dogaja? Povem fantu, skupaj debelo gledava in se nasmejano objameva. Rečem mu, da se ne smeva preveč veseliti, ker se veliko nosečnosti v prvih tednih konča. Rečeva si, da če bo, bova zelo vesela, če ne bo, bova pač poskusila ponovno. Smešno, dva tedna nazaj nisva še niti razmišljala o otroku.

Naslednji dan se zalotim, kako se držim za trebuh in si v mislih govorim Drži se pikica moja, zelo te bom vesela in zelo te imam rada.

Mine nekaj tednov. Počutim se dobro, na stranišču vsakič v strahu pogledam na papir, če je kaj krvi. Ni. Močno si želim, da je ne bo in da se me bitjece v trebuhu močno drži. S fantom se odločiva, da bova počakala vsaj še nekaj časa preden bova povedala družini. Približno v šestem ali sedmem tednu se pogovarjam z mamo in sestro, hecata me, da mi biološka ura tiktaka. Pa jima povem, čeprav je še zelo zgodaj. Isti dan fant pove še svojim staršem. Skrbi me, da sva povedala prezgodaj.

Prvi pregled in presenečnje

V osmem tednu sem naročena na prvi pregled. Vse skupaj postaja malo bolj resnično.  Živčna in v pričakovanju ležim na tistem stolu, gledam na ekran na svoji levi in čakam, kaj se bo pokazalo.

Vidim dva krogca in v vsakem enega fižolčka. Vseeno se s pogledom osredotočim le na enega, ker vem, kako zgleda zgodnji ultrazvok. Sem vse poguglala med vožnjo na pregled. Vse slike na googlu so imele en krogec in en fižolček. Tako bo torej tudi pri meni. Logično.

˝Koliko pa jih pričakujeta?˝ z nasmehom vpraša zdravnica.

˝Enega, zakaj?˝odgovorim. Butasto in s tresočim glasom. Pogled mi uide na drug krogec in vem.

˝Dva sta.˝

S fantom se spogledava, oba imava približno enak izraz na obrazu. Izbuljene oči in širok nasmeh.  Vožnja domov poteka večinoma v tišini, z občasnim omg, imela bova dvojčka.

 

 

 

Anjina sestra. 🙂



Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja