Mamina maza preizkuša: SOBOTNA GOZDALNICA

V moji FB skupini Nisi sama, mama! se najde cela kopica zanimivih žensk. Mamice polne dobrih idej in nasvetov. Ena izmed njih je tudi Urša, ki vodi Gozdni vrtec Čarobni gozd. Ideja mi je bila takoj všeč – varstvo v gozdu, kaj lepšega? Začela sem spremljati njeno FB stran in bila navdušena nad njeno teorijo vzgoje, vsemi njenimi komentarji ter njenim spodbujanjem samostojnosti in navihanosti. Ko me je povabila, da se z Nino udeleživa ene izmed njenih Sobotnih Gozdalnic (ja, tudi ob sobotah je gozd poln majhnih radovednih škrtakov), sem se z velikim veseljem odzvala povabilu. 

Nini sem kakšne 3 dni prej povedala (vedno jo rada pripravim, se prej z njo malo pogovorim), da greva v soboto na sprehod v gozd. “Zveljaseeec!” je bil njen prvi odziv :). Povedala sem ji, da Zverjasca skoraj zagotovo ne bomo srečali, da pa bomo mogoče videli kakšen lisičji brlog, majhen potoček in sovjo duplinico. Zelo se je veselila. V gozdu odkar se zaveda stvari okoli sebe pravzaprav še nikoli  nisva bili (julija bo stara 2 leti). Ko naju je poslušal oči, velik navdušenec nad sprehajanjem po gozdu, se je odločil, da tega pa tudi sam ne želi zamuditi. Zbudili smo se, pojedli zajtrk, vzeli očkov nahrbtnik in vanj spakirali dodatne obleke, malico in vodo. In smo odšli. 

Pred potko, ki vodi v gozd, nas je pričakala skupina otrok. Njihovi starši so se ravno poslovili (otroci od treh let odidejo v gozd brez spremstva staršev) in skupaj smo se po gozdni potki odpravili v osrčje gozda. Otroci so več kot očitno že natanko vedeli kam grejo. Bili so tihi, a hitri in polni pričakovanj. Sami so se ustavili ob majhnem potočku in iskali pupke (to niso majhne žabe, kot sem narobe hotela naučiti Nino :/). Ob potočku smo preživeli kar veliko časa. Otroci so nežno iz vode vzeli pupka, ga pokazali Nini in si ga zelo prijateljsko podajali iz rok v roke ter se vmes prijazno opozarjali, da morajo imeti dovolj vode, da bo pupek varen. Ni bilo prerivanja, ni bilo kreganja, otroci so pridno čakali na vrsto. 

Naslednja postaja je bilo veliko podrto drevo, ki se ob trku s palicami spremeni v fantastičen boben. Dva majhna fantka sta s palicami ustvarila še mikrofon in se prelevila v prava mala glasbenika. Deklici pa sta nam pokazali hiško iz vej, ki sta jo zgradili za ježke. Kako lepa je! Otroci so se igrali vse mogoče stvari. Prepevali so, se smejali, se skupaj zabavali in raziskovali. Domišljija je delovala 100 na uro. 

Povzpeli smo se še malo višje. “Dobimo se pri ladji.” Po krajšem sprehodu navkreber so se otroci usedli pod razvejano drevo. Odprli so nahrbtnike, vzeli ven malico in si jo medseboj lepo podelili. Jedli so korenje, sadje, oreščke in pili metin čaj ter vodo. Energija med njimi je neopisljiva. Najstarejša deklica je sama od sebe pospremila malo mlajšo, ko je ta morala na stran. Ko so vsi otroci pojedli malico, je ena od deklic še enkrat preverila: “Ste vsi pojedli?”. Ko se je prepričala, da je temu tako, je iz nahrbtnika potegnila čokoladico. Nalomila jo je na koščke in razdelila med vse. Tako jo je skrbelo, da bodo vsi dobili del, da je nase čisto pozabila. Ko sem jo spomnila, se je zahihitala in pojedla še zadnji košček. Siti in spočiti smo se še malo poguncali na veliki veji in odhiteli naprej po gozdu. Nina je bila že zelooo utrujena. 

Prispeli smo do “plezalnice”. Otroci so splezali čez, mi pa smo že kazali vse znake utrujenosti, zato smo se odločili, da bo za prvič dovolj. Saj veste, jok in metanje po tleh pač ne sodita v gozd :). Zahvalili smo se Urši, ki je res neverjetna. Poleg tega, da občudujem njen način mirnega in nežnega spodbujanja otrok k skupni igri in razsikovanju, občudujem tudi njeno majceno hčerko, ki je celi dve uri pridno spremljala dogajanje iz kengurujčka, občudujem vse njene prelepo vzgojene varovance, občudujem tudi energijo in trud, ki ga vlaga, občudujem njeno srčnost. 

Polni vtisov smo se odpravili proti avtu. Nina je zaspala v očijevem naročju še preden smo prišli iz gozda. To pa je bila dogodivščina! Kasneje smo videli, da so otroci, potem ko smo odšli, našli borovnice. Kako so morali biti veseli! Navdušena nad toplim gozdom, prijetno energijo in nasmejanimi rdečimi lički, sem se takoj lotila pisanja tegale Pokukca. Nina je še dan po Gozdalnici govorila samo o tem in komaj čakam, da bo malce večja in bo lahko zdržala cele tri ure. Toplo priporočam vsem maminim mazicam! 

(objava ni sponzorirana in predstavlja osebno mnenje avtorice)