18. TEDEN NOSEČNOSTI ali KRVAVITEV

Končno sem se nekako navadila na to, da sem res noseča, da bo res vse v redu, da tokrat po štirih slabih izkušnjah vseeno ne bo nič narobe. Po obisku pri psihologinji sem se umirila, sprostila svoj urnik in vzela en teden bolniške, da se res spočijem in najdem izgubljeno ravnovesje med telesom in umom.

Nina je lepo hodila v vrtec, jaz pa sem po dolgem času brala knjigo, ležala in zelo malo razmišljala. Tudi svojim najboljšim prijateljicam in vsem v službi sem končno brez sramu povedala, da z mano ni vse ok, da potrebujem malo miru, da ne bom mogla več biti toliko aktivna in na voljo kadarkoli in kjerkoli. Uroš je takoj opazil razliko in rekel, da bi tako naše družinsko življenje tudi moralo izgledati. Brcike v trebuščku so mi na usta vabile nasmeh in končno sem brez pretvarjanja z vso nežnostjo pobožala trebušček. Vse super. en cel teden. Potem pa je bil čas, da se vrnem v službo.

Zjutraj sem vodila svoje ljube pilates skupine. Priznam, da sem uživala, saj mi je en teden brez pilatesa ta zelo manjkal. Nato sem imela sestanek, pa še enega (malo se je nabralo, ko sem si kar naenkrat  vzela teden na off). V pisarni sem uredila račune za nazaj in naprej, odpisala na maile, pripravila nekaj oglaševalskih načrtov. Šla sem po Nino in skuhala, jo odpeljala na plesne vaje, večer pa sem si rezervirala za druženje s prijateljicami. Moj sicer popolnoma običajen dan.

Ko sem prišla domov pa šok. Pekoč občutek v nožnici in kri na hlačkah. Jok, strah. Vse se mi je spet sesulo. Krvi ni bilo veliko, a vseeno nisem nič spala, saj sem komaj čakala jutro, da grem na pregled h ginekologinji.

Ginekologinja me je dobro pregledala. Maternični vrat ok, posteljica ok, otroček super, vse ok. Vzela mi je še poglobljen bris in kasneje so tudi te rezultati pokazali, da je vse ok. Zaključek; verjetno preobremenitev. Priporoča bolniško. Ampak jaz ne morem kar tako na bolniško. Če grem na bolniško, kdo bo pa delal? Kaj bo z mojim Plesnim pilatesom in z mojo plesno šolo? Mamina maza je s.p., ne veliko podjetje, kjer bi me lahko kdo kril. Odvrnila sem, da ne pride v poštev in rekla, da bom bolj pazljiva.

Takoj sem res uredila zamenjave zase, za vse vadbe. A to je še najmanj. Zraven so še vpisi, promocija, računi, stranke, koordinacija in organizacija vseh skupin in vadečih. Pa moje drugo delo – delo v oglaševanju, Mami blogerke, social media, dogodki, ki ga tudi nihče ne more kar tako prevzeti. Ker mi strah ni dal miru in se me je spet lotila anksioznost, sem poklicala psihologinjo. Ta mi je zastavila eno samo vprašanje: ”Kaj bi se zgodilo, če se tvoje podjetje za eno leto zapre?”

Krvavitve me od tistega tedna naprej redno spremljajo. V bistvu gre bolj za rdečkast ali rjavkast izcedek, ampak na vsakem pregledu (poleg rednih hodim tudi na izredne) pokaže, da je vse ok. Po pogovorih s psihologinjo, ginekologinjo in osebno zdravnico, sem odšla na polovično bolniško. Če se v enem mesecu stanje ne izboljša, po potrebno na polno. Do takrat si moram odgovoriti na zgoraj zastavljeno vprašanje:  ”Kaj bi se zgodilo, če se moje podjetje za eno leto zapre?”

(Morda je za nekoga, ki vse spremlja od zunaj, odgovor jasen, ampak 3 leta vlaganja časa in energije in ljubezni. Dan in noč, odpovedovanja, žalosti ob neuspehu, nenehne aktivnosti, izobraževanja, učenja, dlea, skrbi, pa tudi veselja in sreče in ljubezni. Kaj če vse skupaj za eno leto popolnoma zamrznem? To je vprašanje na katerega moram odgovor najti sama in prihajati mora globoko iz mene.)