15. teden nosečnosti ali NISEM OK!

Za mano je nuhalna svetlina, za mano je NIFTY test. Vsi rezultati so super, v meni raste novo življenje, moj mali fantek. Postali bomo štiričlanska družina! Uroš se veseli, Nina je vsak dan bolj navdušena in sprašuje vse mogoče stvari. Vse bo ok!

Zakaj ne čutim toliko veselja? Zakaj ne čutim te sreče, kot sem jo čutila prvič? Ko sem izvedela, da sem noseča z Nino, sem bila od prve sekunde presrečna, blažena, zaljubljena, ponosna, vesela, v pričakovanju. Zakaj tokrat ne čutim tako?

Moje veselje in ljubezen zakrivajo tesnoba, strah in vznemirjenost. Ne vem ali je to zaradi slabih izkušenj preteklega leta in podzavestno ščitim samo sebe na način, da še vedno pričakujem najslabše? Kar ne morem verjeti, da bo vse ok. Tole mi gre težko z jezika oz. prstov, ampak bom napisala, ker tako čutim: nisem še sprejela te nosečnosti, kot bi jo po mojem morala. Toliko imam drugih skrbi, da se sploh ne morem osredotočiti nanjo.

Sliši se grozno, ampak ne govorim o svojih željah. Srčno si želim, da bi bilo tako kot je bilo v prvo. Saj je vse potekalo enako. Tudi ta otroček je bil načrtovan in dolgo časa sva ga z Urošem pričakovala. Zelo se ga veselimo vsi trije! Ampak nekaj v meni ni tako kot bi moglo biti. Delam od jutra do večera in služba ni samo naporna, je tudi zelo stresna. Svoje delo ljubim z vsem srcem in rada ga opravljam, v njem uživam, a žal me zahteva 24 ur na dan in žal mi v zameno ne nudi konkretne finančne varnosti.

V službi sem spet začela s tečaji. V torek sem tako najprej delala dopoldan in potem še od 16.00-21.00 v dvorani. Prve ure, vpisi, spoznavanje novih ljudi, navduševanje novih vadečih in majhnih maminih mazic, ki jih imam tako rada. Vse to je pozno zvečer terjalo svoj davek. Krvavitev in bruhanje.

V sredo zjutraj so me čakale nove vadbe. Moje upokojenke in nove skupine mamic z dojenčki. Moram biti tam. Ampak kako? Odločiti se bo treba. Ne, priznati si bo treba! Nisem OK! Malo pred polnočjo sem prosila prijateljico, če lahko prevzame skupine. Ja, vem, da so vpisi in da je pomembno, ampak nisem OK! (Ne veste kako težko si jaz nekaj takega priznam! V življenju sem bila 1x na bolniški 3 dni.) Z veseljem mi je priskočila na pomoč, jaz pa sem zjutraj takoj odšla h ginekologinji.

Pregledala me je res res konkretno. Izmerila je maternični vrat, naredila dodaten UZ, mi vzela bris, me poslala v laboratorij in si vzela čas za pogovor z mano. To je eden od razlogov zakaj je nikoli ne bi zamenjala. Čisto vsako stvar vzame resno, se poglobi in se potrudi priti stvari do dna. Pri njej se nikoli nisem počutila neumno ali da kompliciram. Še vedno se spomnim kaj mi je rekla enkrat v prvi nosečnosti: ”Raje 100 lažnih alarmov, kot en pravi.”.

”Vse je v redu. Dojenček je bolje kot vi.” V tistem sem komaj zadržala solze. Po eni strani solze sreče, po drugi pa tiste solze, ko se ti čisto vse nabere. Vsa čustva, vse kar zadržuješ v sebi. In prvič v življenju sem si upala reči: ”Nisem OK!” Ne vem kaj mi je, ampak res ne zmorem več. Moje telo ne zmore več. Telo, na katerega sem se vedno lahko 100% zanesla. Pa saj se že celo življenje ukvarjam s športom, celo moja služba je, da imam močno in zdravo telo! A tokrat me ves čas nekaj boli, vsak večer bruham, pa sem že zdavnaj iz prvega tromesečja, boli me križ (pa sem pilates inštruktorica!!!) in še krvavitev. Ne zmorem več svojega tempa.

Ginekologinja je rekla, da bi bilo dobro iti na bolniško. ”Tega pa žal ne morem. Imam s.p.. Odvisna sem sama od sebe. Moram delati.” Napisala mi je posebno napotnico. Nikoli v življenju si ne bi mislila, da bom jaz kdaj dobila tako napotnico. Ampak bila je točno to, kar sem potrebovala.

Zakaj si je tako težko priznati, da nsimo OK? Zakaj se ženemo za nečim, kar v resnici sploh ni pomembno. Ko nas glava ne uboga in ko ne poslušamo svojega srca, nam začne to sporočati naše telo. In takrat MORAMO prisluhniti.

Zavedla sem se, da mi telo nekaj sporoča že eno leto. Zelo jasna sporočila mi je pošiljalo, pa ga nisem slišala. Tokrat pa sem se odločila, da ne bo tako. Pravzaprav sem se to odločila, ker že čutim neizmerno ljubezen do malega bitjeca in mu želim dati vse. Ne bom tvegala. Če ne zaradi sebe, zaradi njega. In zaradi Nine in Uroša.

Napotnica je prvi korak do tega, da vidim kakpšno je stanje v resnici. Se še lahko ustavim in spremenim svoje življenje? Mislim, da ja. Sporočim v naslednjem prispevku. <3