Šmarna gora z otroki

Šmarna gora je verjetno najbolj znan ljubljanski hrib. Je ravno prav visok za dobro rekreacijo in ravno prav nizek za otroško spoznavanje s hribolazenjem. Šmarna gora z otroki je, če se je lotiš po pravi poti, zelo lepo preživeto dopoldne ali popoldne.

Mi smo z vsakim od otrok na Šmarno goro šli prvič, ko sta bila stara okoli 3 leta. Z Nino smo šli po najbolj znani “cik cak” poti, z Ianom pa smo odkrili veliko lepšo, bolj gozdnato in predvsem manj poljudno pot. Noben od otrok ni imel nikakršne težave poti samostojno prehoditi do vrha.

PO KATERI POTI?

Šmarna gora z otroki je možna iz več koncev, nanjo pelje več primernih poti, nam pa je absolutno najljubša pot iz vasi Zavrh, na severnem delu Šmarne gore. (Ob lepem vremenu je iz parkirišča viden Triglav.) Pot res ni zahtevna, ne za otroke, ne za starše in se nanjo lahko podate tudi tisti, ki hribov ne marate preveč.

Parkiraš tik pred tablo Zavrh, na desni, pri kmetiji Mis (kjer lahko nazaj grede kupiš domače mlečne izdelke) ali na plačljivem parkirišču v Spodnjih Pirničah (bivša diskoteka Lipa).

Pot navzgor začneš takoj za kmetijo Mis desno. Takoj za kravicami 🙂 in se počasi vzpenjaš po gozdni poti in oprezaš za miškami, vevericami in srnicami.

Pot je ves čas gozdna. Ker ni razvejana, se ne moreš zmotiti in se izgubiti. Drži se poti navzgor in ne preveč desno, da ne prideš na Grmado namesto na sedlo Šmarne gore (med Grmado in vrhom Šmarne gore).

Do vrha hodiš dobro uro počasne, otroške hoje. Če je to zelo počasna otroška hoja, mogoče skoraj dve uri 🙂

PAZITE! Ko prvič pridete do makedamske poti, jo prečkajte, ne zavijte nanjo. Najlepši del gozdne poti se namreč skriva ravno v tem delu. Na makedamsko pot spet pridete tik po sedlom in se nato na njej sprehodite do končnega vzpona.

Tudi sedlo je lep del poti, saj se na levo in desno razprostirajo pašniki z ovcami. Tukaj si malo odpočiješ pred zadnjim, najstrmejšim vzponom. Veliko motivacijo tu že igra to, da je vrh dobro viden in to, da se že dobro sliši cingljanje zvončka.

ZADNJI VZPON in VRH

Ko se boste podali na zadnji del poti, vam predlagamo, da se po prvem makedamskem klancu odločite za malo bolj desno, gozdno pot. Nekako je lažje preživeti teh zadnjih 10 minut v gozdu kot na makedamu ob srečevanju z ljudmi.

Na vrhu Šmarne gore vas pričaka čudovit razgled na ljubljansko kotlino, za okrepčilo pa vas ne bo razočarala gostilna Ledinek.

Mi nimamo navade jesti gor, ker gremo na izlet dopoldan ali po kosilu, vemo pa, da slovi gostilna Ledinek po super domačih jedeh. Ob vikendih pa pečejo tudi znane šmarnogorske miške.

IGRIŠČE

Na vrhu Šmarne gore stoji tudi lepo otroške igrišče in manjši fitnes kotiček za željne dodatnih vaj za moč.

Ob igrišču je dovolj klopic, da se lahko malo ustavijo tudi starši.

TURŠKA LEGENDA ALI ZAKAJ NA ŠMARNI GORI ŠE VEDNO ZVONI OB 11.30

Šmarna gora z otroki ni zabavna samo zaradi poti ampak tudi zaradi mnogih legend in pripovedk. Najbolj znana je ta o turškem osvajanju Kranjske:

“Ko so Turki nekoč zopet ropali po Kranjskem, so se med seboj dogovorili, da bodo pozvonili v zvoniku, ko bodo osvojili vrh. Če pa do dvanajstih ne bodo premagali branilcev šmarnogorskega obzidja, potem naj pridejo po pomoč ostale čete.

Domačini so izvedeli za sovražnikov načrt in premeteno kar sami pozvonili že ob pol dvanajstih. Za Turke je bil to znak, da je Gora že zavzeta, zato so se čete na pol poti obrnile in tako je Šmarna gora ostala neosvojena.”

Eden od turških konj naj bi se tako hitro obrnil, da je s kopitom udaril ob skalo in odtis je še danes viden. Zaradi te legende tudi še danes na Šmarni gori poldne zvoni ob pol dvanajstih.

“NE MOREM VEČ!”

Ko hodiš z otroki, naj ne bo fokus samo na končnem cilju. Pomembna je cela pot. Ni treba hiteti in lahko se ustavite kjerkoli v gozdu in malo uživate v naravnih lepotah, ki se jim tako malokrat v resnici posvetimo. Mogoče se bo zato izlet spremenil v več urnega, ampak nič zato.

Če otroci ne morejo več, poskusi s pozitivno motivacijo: “Vau, poglej, kako visoko si že prilezel/la! Kako močne so tvoje noge, kako močna je tvoja volja! Odlično ti gre! Kaj vse ti zmoreš! Še malo pa bomo na cilju! Kako lepo je, da si tako vztrajen/a!”

Ne grozi, ne laži, da smo že čisto pri vrhu, če res še nismo 🙂 Poskušaj vztrajati, da se ne obrnemo ob prvem stiku s težavnostjo/utrujenostjo. Naredite postanek, se okrepčajte z vodo in kakšnim prigrizkom za dvig energije. Potem pot nadaljujte, pozitivno, in s tem otrokom pokažemo, da je vztrajnost nagrajena.

Če RES ne gre, majhni otroci imajo kdaj slab dan, se obrnite in tega ne občutite kot lasten poraz. Zagotovo se naslednjič spet odpravite in si postavite izziv, da premagate prejšnji uspeh. Počasi, večkrat. Tudi to je dobra šola za otroka. In za nas 🙂

Preberi še: Izlet z otroki: Kras (Lipica in Štanjel)