”Zakaj pa ravno Avstralija ?” Odgovor mi je postal jasen šele po vrnitvi domov.

”Naredi predavanja, pokaži slike, povej kje si bila in kaj si videla, škoda, ker nisi pisala bloga,..”. Pogosto dobivam take predloge, ko ljudje podrobneje slišijo ali vidijo mojo osebno plat avstralske zgodbe. A moja zgodba je preobširna, da bi jo stisnila na kos papirja. Raje bom skozi delčke nje poskusila predstaviti meni pomembne vrednote in znanja, ki sem jih v deželi tam spodaj pridobila.

Vem, da je že ogromno člankov in primerjav na temo boljšega življenja tu in tam, vem tudi, da vse nas zanima kje in kako zaslužiti največ po liniji najmanjšega odpora (poleg tega pa imeti spodobno mirno življenje), obenem pa se zavedam, da enotne definicije za srečo ni in je ne bo. Že res, da jo vsi iščemo in hrepenimo po njej , vendar smo si preveč različni da lahko govorimo o enotni definiciji. Za nekoga je notranji mir, ko se odmakne od zunanjih dejavnikov in poišče povezavo sam s seboj, brez hrupa in vsega aktivnega dogajanja, ki nas obdaja, za drugega je to le stanje panike in osamljenosti , ker ne ve natanko kaj naj počne sam s seboj.

Če iščete torej recept za boljše življenje tam, grafične prikaze Slovenije in Avstralije – kako smo ekonomsko in gospodarsko slabši od njih, za piko na i pa še kratek sestavek o tem kako smo ljubosumni in zavistni narod– tega tu ne boste našli. V prvi vrsti zato ker se z napisanim ne strinjam, v drugi vrsti pa zato, ker s tem namenom nisem odšla od tukaj. V Avstralijo nisem odšla kot mlada podjetnica, ki želi ustvarjati posel, ampak kot mlada popotnica, ki se lahko česa nauči od drugih in prenaša pridobljeno znanje naprej, ob tem pa pridobi bogastvo, ki je neprecenljivo.

”A čisto sama greš? Z enosmerno karto? Kaj pa starši, a ti pustijo ? Pa a greš sploh lahko, če nimaš še 21 let?” Zadnje vprašanje mi je najbolj simpatično. 🙂 Na vsa vprašanja sem že na široko prikimavala in odkimavala in preden so sploh vprašali naslednjega, sem nanj že odgovorila. Nato pa je sledilo: ” Zakaj pa ravno Avstralija? ”Ponavadi sem nekaj zmedeno zamomljala in se zasmejala v smislu – ja, zakaj pa ne! Občasno pa sem jim namenila minuto monologa v katerem sem opisala svoje neizmerne avstralske sanje. Verjetno si znate predstavljati – nisem se čisto zlagala, nisem pa povedala čisto po resnici. Avstralija je bila samo ena izmed mojih mnogih sanjskih destinacij. Naravnost rečeno: prav nič posebnega in prav tako posebna kot vsaka država, ki jo želim obiskati. Še bolj direktno povedano: nimam pojma, zakaj Avstralija.

Mogoče poznate tisti občutek, ko vsepovsod najdeš nekaj čarobnega, vse si želiš videti, obiskati, dotakniti, poskusiti in včasih kar ustaviti čas – ker imaš občutek da gre absolutno prehitro. Občutek, ki že če moraš izbrati nekaj, raje žrebaš – ker tako se ti zdi najbolj fer. Potem pa sledi še tisti zadnji občutek, ki je pomešan z razumom in občutkom. Razum ti narekuje nekaj logičnega in posledično v ospredje postavljaš realna dejstva, občutek pa ti govori nekaj drugega, ponavadi nekoliko nedostopno in nespametno situacijo. Veš da je skregano z logiko, vendar veš, da delaš pravilno. Vsi tega ne moremo občutiti, saj temu niti ne posvečamo pozornosti. Kaj hočemo in ne kaj moramo bi se morali večkrat vprašati. Večkrat bi morali poslušati sebe. Večkrat bi se morali ravnati po tem kar mi mislimo, da je prav in malo manj gledati v določene okvirje naše družbe, okvirje institucij in vseh zunanih dejavnikov, ki nas prepričujejo v ”pravilno” rešitev. Pravilna in edina rešitev za vse nas, ne obstaja in nikoli ne bo. Ne me razumeti narobe, prav je da nas vzgaja in obkroža kultura, po kateri naj bi se ravnali enotno. Le tako, lahko dosežemo spodoben način življenja, pridobimo podobne vrednote, ki so cenjene in si pridobimo spoštovanje. Ni pa prav, da se vedno bolj podrejamo normativom in pravilom, da vsi silimo v isto ulico ker nam tako narekuje družba in nas obenem prepričuje da je to edina pravilna stvar. Rešitev je več in za vsakega je lahko drugačna, ker vsakemu ustreza nekaj drugega.Ker smo vsi svet zase in ne glede na to koliko nas je, ne najdeš na svetu enega, ki bi razmišljal popolnoma enako kot razmišljaš sam. S tem ni nič narobe…

Dobila vizo! Po vsem tem času, pogajanju z njimi, prilaganju dokazov, mi je le uspelo. Ok, sedaj imam vizo. Naslednji korak je nakup letalske karte. Najcenejši let – ponedeljek bo v redu. 5 dni imam dovolj za nakup nujnih stvari, povedati ljudem kam grem in mimogrede še omeniti, da niti ne vem, če se vrnem. No, nekoč seveda že pridem nazaj – na obisk, to se ve. Jaaa , 5 dni – več kot dovolj. Ja, moje sanje – več kot odlične.

Moji načrti in moji cilji za Avstralijo so bili preprosti od samega začetka. Sploh ne vem zakaj vedno ne razmišljam tako enostavno! Prepotovati Avstralijo v vsaj 6.mesecih s sprotnim delom in v tem času spoznati kaj bi sploh rada počela in kje je pravo mesto zame. Začeti na jugu , delati kakšen mesec in se pomikati navzgor proti severu. Zveni enostavno! Česar se moram striktno držati je samo to, da ne podpisujem nobenih papirjev ali pogodbe. Ravno tako nimam nobene plačilne napotnice , torej moram najti službo na ”cashand”, kar ne bo težava. Službe naj bi bile za vsakim vogalom, prjazni delodajalci pa zraven. Ker moraš izhajati iz svojih izkušenj in znanja, bi mogoče lahko dobila delo z otroki. Izkušenj imam veliko, angleščina mi gre, igrice bom pa že sestavila. Slišala sem, da jih potrebujejo. Po delu skočim za sprostitev še na srf ,in počasi krenem proti domu v majhno hiško ob plaži. Naslednji dan si bom privoščila Avstralski zajtrk, nato pa pogledala za znamenitosti v bližnjem kraju, ki seveda niso poceni ampak hudičevo drage. Nič zato, bom že. Delala bom toliko časa kolikor bom hotela, v družbi najboljših ljudi pa bo vse skupaj še prijetneje.

Realnost se je bistveno razlikovala. Mogoče lahko začnem pri tem, da so moji službeni pogoji že na začetku odpadli in da sem potrebovala nekaj časa, da sem sploh razumela Avstralski naglas- s svojim zavijanjam si tako otežujejo življenje, da si ga še sama ne znam, čeprav mi gre ponavadi več kot odlično. Hiške seveda nisem videla niti od daleč , menjav prenočišč pa nisem več štela. Mogoče je vredno omeniti še to, da je bil srf večkrat na meni, kot jaz na njem, ampak vaja dela mojsta. Proti koncu je že kar šlo, ampak od užitka sem odnesla bolj malo. Res je, da sem med vsem tem spoznala čudovite ljudi, vendar osamljenost, strah in zmeda name ravno tako niso pozabili.

Ne glede na razmerje med našo domišlijo in realnostjo je prav da si postavljamo cilje, kreiramo in oblikujemo ideje. Videti se moramo v vlogi v kateri želimo biti, samo tako nam lahko uspe. Prav je, da sanjate in prav je, da ciljate visoko. Ne obremenjujte se česa vse nimate, ampak si dovolite predstavljati nasprotno – kaj vse lahko dosežete z vašimi idejami in razpoložljivimi sredstvi. V glavi imejte najlepšo predstavo tega kar si želite uresničiti , vendar nato delajte na tem. Če sanjarite, morate zraven tudi delovati in poiskati ravnotežje. Stvari se same po sebi ne zgodijo, vi ste tisti ki jih lahko uresničite. Če je vaša domišlija edina pot in motivacija , se ji torej prepustite. Ravno takrat se porodijo najboljše ideje. Ko si upate biti vi. Ne obremenjujte se s tem, da je nespametno in nemogoče, ker ni. Tukaj nastopi pogum, izjemna lastnost, katero ne vidimo prav pogosto. Ne se ga ustrašit in predvsem ne ustrašite se samega sebe. Včasih je ravno tista nespametna situacija ključnega pomena, da spoznate pomembno bistvo. Poslušajte ljudi, tudi tiste kateri trdijo nasprotno. Govorijo iz argumenitranih razlogov in ni nujno da vam ne želijo dobro. Zato mirno, vsi smo zmotljivi in sami nimamo vedno prav. S tem tudi ni nič narobe.

Od zgoraj naštetga se je uresničila ena, vendar najpomembnejša želja. Prepotovala sem Avstralijo. Brez agencij in brez turističnih vodenj. Sama in včasih v paru, vendar ljudje hitro odhajajo iz tvojega življenja. Že ko najdeš nekoga s katerim se povežeš in imaš željo deliti stvari v dvoje – odide po svoje. In jaz po svoje. Ker sva oba tako navajena in ker imava že svoj začrtan načrt. Potem že spoznaš nekoga drugega, stalno si v fazi spoznavanja in odhajanja ljudi. Pridejo in grejo kot mravljice in spoznaš da je resnično vse minljivo. Pa ne samo na potovanjih, tudi v življenju. Ljudje ki so obstajali ali ki obstajajo v vašem življenju niso čisto samoumevni, ampak  so z razlogom. Hitro lahko postanete nekomu pomembni, vendar ravno tako hitro pozabljeni.  Kmalu se navadiš, da očitno to tako gre. Sprejmeš. Poskušaš sprejeti. Vedela sem, da me to čaka. Nikakor nisem pričakovala, da bom spoznala ljudi s katerimi bomo močno povezani za vse življenje. Ne glede na to – ko pride do tega da si čisto sam na drugem koncu sveta in ko ne veš točno naslednjega koraka, te zapusti še nekdo, ki ga sploh ne poznaš, vendar ti v tistem trenutku pomeni veliko. In še težje je, ko se zaveš občutka popolne samostojnosti. Veš, da od vseh ljudi ki te obdajajo in poslušajo, si na koncu samo ti tisti, ki bo poskrbel zase. Ne računaj na druge, ker jim nisi na prvem mestu, ker tudi oni tebi niso na prvem mestu. Mogoče se sliši kot samoumevna stvar , vendar ko se te dotakne – ni prijetno.

Mogoče je tako tudi v življenju nasploh. Vse mine. In po svoje je smešna ta navezanost na ljudi, na stvari, celo na predmete. Če pomislite, smo navezani na svoje obleke, svojo posteljo, prijatelj pa je bil celo močno navezan na ”svoje” kolo, ki ga je frajer ukradel. Ko so mu ga ukradli nazaj, je bila žalost neopisljiva. Če nas odnese malo v tok katerega ne pričakujemo, nam to predstavlja tesnobo in strah. Izpadeš iz svojega občutka varnosti in udobja in ne najdeš več načina kako naprej. Najdeš ga, vendar počasi in skozi bolečino. S časom. Ponavadi ga potrebujemo ogromno. Vendar brez slabih izkušenj, žalostnih trenutkov in težkih obdobij ne bi bili to kar smo danes. In vsi jih imamo. Nikoli niste samo vi. Nikoli niste samo vi tisti, ki se jim dogaja krivica. Vsem se, vendar mislimo, da se samo nam. In prav je tako – ker brez padcev ne moremo rasti in konec koncev  je življenje tako zgrajeno. Ko se nekatera vrata zaprejo, se odprejo nova. Poskusite večkrat ne samo pomisliti na to ampak tudi verjeti v to. Poskusiti biti bolj pozorni na stvari, ki se vam dogajajo, saj ni vse zgolj naključje. Če povezujete svoje misli z dogajanjem stvari , ki se vam pripetijo, znate biti presenečeni. S tem ravno tako ni nič narobe.

Ko sem se v družbi treh sopotnikov odpravila za en mesec v puščavo, sem končno začutila utrip Avstralske dežele. Ker nesreča ne počiva, smo imeli hudo nesrečo z avtom. Obtičali smo s pokvarjenim avtom v puščavi. In s popisanim zemljevidom. Hrane in vode bi bilo za nekaj časa še dovolj. Po naših izračunih sodeč – ko gre za nohte zares obvladaš matematiko, astronomijo in imaš izjemen spomin za pot nazaj – bi imeli prvi stik s civilizacijo prepozno. Preplavil nas je strah, usedli smo se po tleh in začeli iskati rešitev tako dolgo, dokler je nismo našli. Samo ena star je bila pomembnejša od popravila avta, in sicer odnos med nami. Naše medsebojno zaupanje in podpora drug drugemu je pripomogla k temu, da je občutek strahu kmalu izginil. Skupaj nismo bili popolna ekipa, v resnici vse prej kot to. Bili smo si različni v vseh pogledih in prav zato je bilo težko funkcionirati. Pa naj še kdo reče da minus in plus pašeta skupaj! 🙂 Kar nas je držalo skupaj, je bilo to, da nismo bili osamljeni ampak povezani in drug drugemu smo pomenili veliko. Počutiti se, kot da si sam na tem svetu za vse, je tisto kar nas dela šibke. Vsi želimo biti cenjeni in ljubljeni. Vse kar šteje je namreč to, da imaš ob sebi tiste ljudi za katere ti ni vseeno in ob katerih se počutiš dobro. Vidiš, kako malo potrebujemo, da smo zares srečni in predvsem kaj je tisto kar potrebujemo. Ponavadi ne gre za predmet ali stvar, ampak za nekoga. Nobena stvar nam ne more pomeniti toliko, kolikor nam lahko pomeni nekdo. In nekdo je dovolj, da se ti življenje zavrti v pravo smer.

Razumem in predvsem občutim današnji hiter tempo – kljub temu poskusite imeti čas za ljudi, kateri so ga vredni. Roko na srce, prav velika številka ne more biti, tako da ”naloga” ne more biti pretežka. Vzeti si  čas ne pomeni, da odpoveste vse svoje obveznosti , samo da nekomu naredite uslugo. Dovolj je ena ura ali 5 minut – nikakor pa ne počnite tega zaradi občutka krivde, ampak zato ker si želite. Če si nekaj ne želite, je to v redu, vendar bodite iskreni. Do sebe in do drugih. Ker s tem, ne boste verjeli, ni nič narobe.

Odhod domov po daljšem času v tujini ni lahek. To sem že slišala, vendar sem jemala z rezervo. Seveda komaj čakaš, da prideš domov, da vidiš družino in prijatelje. (Jaz še psa, kar je razlog več.) Imeli so prav.

Veš , da te doma čaka topel dom in poln hladilnik, in kar naenkrat težava kaj boš kupil, da boš najbolj sit in da hkrati največ prišparaš odpade. Veš, da te čaka polna omara opranih in zlikanih oblek in čeprav ni s tem nič narobe , si se vseeno dobro počutil, ko si imel na izbiro samo dve majici in ene hlače. Težave so se pojavile, ko nisi našel ugodnega prenočišča, doma pa težave nastopijo z izbiro TV programa, ker jih imamo 234 in ves čas godrnjamo kako ni nič pametnega. Adrealin življenja , ki ga v tistem trenutku nisi niti tako dojemal, začneš pogrešati. Nadomesti ga rutina, ko padeš v določen sistem. Sam si se spremenil, vendar okolje v katerega se vračaš ostaja isto. In slej ko prej, se boš zlil z njim.

Začneš primerjati. Sprašuješ se kdo si in postajaš zmeden. Kaj je tukaj boljše, česa tam ni? Kaj je tam boljše, česa tukaj ni? Zalotiš se med delanjem razlik, slišiš tisoč informacij in zgodb zaradi katerih več ne veš na katero stran bi se postavil. Iščeš popolno rešitev.

S tem, je nekaj narobe.

Narobe je zato, ker živimo v iluziji da popolna rešitev obstaja. Ne obstaja. Vsepovsod so plusi in minusi, vsepovsod so določene prednosti in slabosti. Prej kot slej se sprijaznimo, lažje nam bo. Svet v katerem živimo,  je lep, če sami verjamemo v to. Ne moremo pričakovati popolnosti, če je sami ne moremo doseči.

Tega te ne naučijo v šolah in če sam sebi ne daš priložnosti, da to spoznaš, lahko zamudiš pomembno bistvo. Naučiš se in spoznaš, da več kot daješ – več prejmeš. Nekje se povrne, če delaš dobro. Ne vem kdaj in ne vem na kakšen način , vem pa da se. Samo, če smo pozorni.

Ne naučijo te, da stanje nepopolnosti lahko preide v popolno, ko imaš ob sebi ljudi, ki jih imaš rad. Z njimi je vse lažje. Že samo to, da so zraven, je lahko dovolj.

Zdaj mi je nekako bolj jasno zakaj ravno Avstralija. Odgovor je enostaven.

Včasih moramo oditi daleč, da lahko razumemo kaj imamo blizu.

Neja Frbežar