Zakaj ne bom nikoli udarila svojih otrok

Zadnje dni se intenzivno pripravljam na prihod svojih dveh otrok, dvojčkov. Imam že voziček, previjalno mizico, stekleničke, oblekice, posteljici, pleničke … skoraj že vse. Marec bo kmalu tukaj in postala bom mama dveh fantov. Poleg vseh teh priprav pa veliko razmišljam tudi o vzgoji. Bom kos dvema otrokoma? Dvema fantoma? Imam v sebi lastnosti, ki jih potrebuje dober starš? Kaj sploh pomeni biti zares dober starš?

Čeprav bosta dvojčka moja prva otroka, imam z otroki kar nekaj izkušenj. Nekaj let sem delala kot varuška, vodila tečaje za otroke, bila profesorica na srednji šoli, veliko časa pa preživim tudi z nečakinjo in nečakom. Zato razmišljanje o vzgoji zame ni nekaj novega. Do vsakega otroka, ki sem ga pazila, sem čutila veliko odgovornost. Močno verjamem, da odrasli na otroke vplivamo precej bolj, kot se zavedamo. Naše besede in dejanja štejejo.

Seveda popolne vzgoje ni, popolni starši ne obstajajo, niti popolni skrbniki. Obstaja ogromno teorij o vzgoji in že to priča o dejstvu, da še nismo našli popolnega recepta (in ga tudi nikoli ne bomo).

Različni otroci potrebujejo različne pristope. Zavedam se tudi, da lahko še tako načitan in teoretično učen starš v neki situaciji popolnoma izgubi živce in takrat odpovedo vse teorije. Temu pogosto botrujejo izčrpanost, občutek nemoči, utrujenost, stres. Živeti življenje po knjigi je nemogoče. Zato tudi od sebe ne pričakujem, da bom popolna mama. Tudi poznam preveč otrok, da bi še verjela, da je njihovo obnašanje odvisno izključno od načina vzgoje. 🙂 Vseeno pa si želim postaviti nekaj smernic in nekaj meja, ki jih ne želim nikoli prekoračiti.

Verjamem, da svojih otrok ne bom nikoli udarila.

Zakaj?

Menim, da je naloga odraslih pokazati otrokom sprejemljivo vedenje v družbi. Otrok nas bo najverjetneje na neki točki udaril. To se ponavadi zgodi tam nekje v drugem letu starosti, ko začnejo otroci vse bolj aktivno raziskovati svet okoli sebe. Če ga udarimo nazaj, mu bomo s tem pokazali, da smo močnejši in da naj tega raje več ne počne, ker ga bo zabolelo.

Hkrati pa s tem pokažemo tudi, da je udarec nazaj povsem sprejemljiva oblika vedenja. Mislim, da se s tem otrok nauči, da se ne splača tepsti močnejših od sebe. Kaj pa šibkejše? Majhni otroci pogosto iščejo priložnosti, kjer bodo lahko pokazali svojo (pre)moč. Zakaj jih ne bi torej raje učili, da fizično obračunavanje pač ni sprejemljiva oblika vedenja, ne glede na to, kdo je naš nasprotnik?

Če nam otrok v nekem trenutku frustracij zabrusi Ne maram te! ali kaj hujšega, je ok, da mu to rečemo nazaj? Če nas užali, je ok, da ga užalimo nazaj? S še boljšo, hujšo, pametnejšo žalitvijo? Ker smo pač večji in pametnejši in mu bomo tako dokazali svojo premoč. Jaz mislim, da vzgoja oko za oko ni ok. V takih primerih je spet naša naloga, da pokažemo sprejemljiv in boljši odziv ter pokažemo, zakaj tako komuniciranje ni sprejemljivo.

Mislim, da z razsodnim in mirnim odzivom na otrokove poskuse ”napada” učimo tudi primernega reševanja konfliktov in nelagodnih situacij. Če se na žalitev ne odzovemo nazaj z žalitvijo, to še ne pomeni, da smo to žalitev sprejeli in otroku pokazali, da je tako obnašanje ok. Odzovemo se lahko odločno, močno (pa vseeno mirno) in damo otroku vedeti, da ne pustimo, da se z nami tako pogovarja. Enako je z udarci. Če otroka ne udarimo nazaj, še ne pomeni, da tako obnašanje pustimo. Odločno pokažemo, da udarci niso sprejemljiva oblika komuniciranja. S tem ga učimo tudi, da ni nikoli sprejemljivo, da z njim kdorkoli drug fizično obračunava ali ga žali in da to niso sprejemljive oblike komuniciranja  v kakršnemkoli odnosu že.*

(*”Skrbi me, da bo moj otrok mevža in se ne bo znal braniti, če ga bomo doma naučili, da nasilje nikoli ni sprejemljiva oblika vedenja.” Normalno je, da želimo starši otroke naučiti tudi tega, da se bodo znali braniti, če bo to potrebno. Kot bodoča mami dveh fantov seveda o tem že veliko razmišljam, ker vem, da je fizično obračunavanje med fanti zelo pogosto. Vendar se mi zdita to dve povsem ločeni temi; fizično kaznovanje otrok in naučiti otroka, kako se braniti v nekaterih situacijah. Mislim, da če otroka naučimo, da v normalnih, zdravih odnosih fizično nasilje ni sprejemljivo, to ne pomeni, da ga hkrati učimo, da se v izrednih situacijah ne sme braniti. Otrok mora vedeti, da nasilje ni običajna situacija. Pogovori o tem, kako se braniti in da so kdaj celo udarci sprejemljivi, če nas nekdo napade, je v mojih očeh popolnoma ločen del vzgoje. Več o tem morda kdaj drugič.)

Kaj pa meje? Otroci so postali preveč podivjani!

Starši so naveličani sodobnih, modernih, najnovejših vzgojnih teorij, ki otroke postavljajo na prvo mesto. Otrok mora seveda imeti meje in naša naloga je, da jih postavimo. Miren in sočuten pogovor ni zmeraj učinkovit. Starši moramo znati pokazati moč in mislim, da je prav, da se otroci staršev včasih tudi bojijo. Pa vseeno mislim, da tega ne dosežemo s telesnim kaznovanjem.

Ne zdi se mi učinkovito, da se otrok boji fizične bolečine, ko kaj ušpiči. Veliko učinkovitejše se mi zdijo smiselne kazni in odzivi, ki otroka naučijo realnih posledic in reakcij na njegovo obnašanje. V vsakdanjih situacijah, ko morda nimamo časa za temeljite in premišljene kazni oz. odzive, pa je dovolj, da se s telesom spustimo na otrokov nivo ter z odločnim tonom in izrazom povemo, kaj je otrok naredil narobe in da to ni ok. Verjamem, da ni nič hudega oz. je celo nujno, da v nekaterih primerih pokažemo tudi jezo ali razočaranje. Pa vseeno vse to lahko naredimo tudi brez telesnega kaznovanja.

Nekateri izkušeni starši mi pravijo, da bom z leti verjetno ta prepričanja opustila in otroka tudi udarila. Dvomim. Verjamem, da bom znala postavljati meje tudi brez tega. Pri drugih otrocih mi je to uspelo. Tudi ko sem se kdaj pa kdaj kot varuška, teta ali učiteljica počutila nemočno, besno in stisnjeno v kot, nisem začutila te potrebe. Upam, da je tudi pri svojih otrocih ne bom. Če pa že, se bom zadržala.

”Pretiravaš! Vsi smo bili kdaj tepeni, pa nam zdaj nič ne manjka!”

Šeškanje ali druge oblike telesnega kaznovanja so globoko zakoreninjen del naše družbe. Ne poznam veliko ljudi, ki niso bili v otroštvu nikoli fizično kaznovani. Večina nas ima to izkušnjo, pa smo vsi vseeno zrasli v normalne odrasle, kajne? To je eden izmed najpogostejših argumentov, zakaj so šeškanje, ščipanje, tepež, ipd., sprejemljive oblike vzgoje. Pa je res tako?

O številnih raziskavah in študijah ne bom pisala preveč, ker želim predstaviti predvsem svoj pogled in razmišljanje in ker nimam dovolj znanja, da bi jih lahko temeljito analizirala. Vseeno pa seveda niso zanemarljive in zavržejo argumente o tem, da je šeškanje povsem neškodljiva in zelo učinkovita metoda vzgoje. Leta 2016 so psihologi Teksaške univerze obravnavali raziskave, ki so vključevale več kot 160 000 otrok v obodbju petih desetletij in ugotovili, da je šeškanje v najboljšem primeru dolgoročno neučinkovito, v najslabšem primeru pa škodljivo. Ugotovili so, da redno šeškanje otroka šeškanje otroka vodi do vse slabšega vedenja in slabi otrokov odnos s starši. Otroci, ki so pogosto telesno kaznovani, povprečno večkrat nasprotujejo svojim staršem, kažejo več agresije kot ostali otroci in imajo lahko tudi kognitivne težave.

Raziskave so našle le en pozitiven učinek šeškanja in blažjega fizičnega kaznovanja; otrok je po udarcu v tistem trenutku hitreje ubogal svoje starše. Vseeno pa se tudi ta hitra ubogljivost sčasoma neha, če je otrok redno šeškan ali telesno kaznovan. Torej dolgoročno gledano ni učinkovita nobena oblika telesnega kaznovanja.

Naj poudarim, da ne govorimo o hudih oblikah fizičnega nasilja in zlorabe, ampak o šeškanju in drugih blažjih oblikah fizičnega kaznovanja. O hudih in nepopravljivih negativnih učinkih močnega fizičnega nasilja nad otrokom, se (upam) ne sprašujemo oz. se jih zavedamo.

”Ne zanimajo me raziskave in teorije, teh je itak preveč in so nerealne.”

Tudi meni grejo včasih vse te teorije o vzgoji na živce. Starši so postali preobremenjeni z njimi in pazijo na vsak korak. Včasih se mi zdi, da komaj čakamo, da nekdo naredi napako, zato da ga lahko potem obsojamo in hkrati kažemo, kako smo sami boljši. Bu. Ne grem se tega. Dokler starši vzgajajo izključno z dobrimi nameni, iz ljubezni, se trudijo in se učijo, so v mojih očeh dobri starši. Pa vseeno tudi tu obstajajo meje.

”To je odločitev vsakega starša. Vsak naj vzgaja tako, kot ve, da je prav.”

Čeprav je veliko staršev prepričanih, da je telesno kaznovanje pač še ena izmed odločitev, ki jo lahko sprejmeš ali ne, temu z vidika zakona ni tako. Šeškanje in druge oblike telesnega kaznovanja niso naša pravica.  Leta 2016 so v Sloveniji z zakonom prepovedali telesno kaznovanje. To ne vključuje le hudega fizičnega nasilja ampak vsako uporabo fizične sile, ne glede na to, ali so nastale poškodbe.

Bodimo boljši

Tudi sama sem bila v otroštvu kdaj našeškana in tepena, pa vseeno mislim, da sta moja mami in oči odlična starša in ju nikoli ne bi zamenjala. Kljub temu, da danes zaradi občasnega telesnega kaznovanja v otroštvu sicer ne čutim nobenih očitnih posledic, se ga sama pri svojih otrocih ne bom posluževala. Ker se mi ne zdi smiselno in ok. Zdi se mi, da fizična bolečina v otroku zbudi le občutke jeze in nemoči in ne prinaša nič koristnega.

Vseeno je, če so to uporabljali naši starši, pa se nam zdi, da smo mi vseeno zrasli v normalne ljudi. Vseeno je, če otroka ne udarimo redno in ne z vso močjo. Telesno kaznovanje ni ok, ni dolgoročno učinkovito in lahko pusti tudi dolgotrajne negativne posledice. Obstajajo drugi, boljši, učinkovitejši načini postavljanja meja. V resnici nimamo več izgovora, ki bi upravičil uporabo telesnega kaznovanja.