Zakaj bi morali pustiti, da je otroku kdaj dolgčas
Kakšna je tvoja reakcija, ko sišiš tiste tri besedice, ki se jih vsak starš boji?
”Dolgčas mi je.”
Mogoče zaradi občutka krivde, ki ga veliko zaposlenih sodobnih staršev nosi v sebi ali pa zaradi tega, ker se nam zdi to še najlažja pot, se večina staršev na zdolgočasenost otroka odzove z naštevanjem aktivnosti in možnosti, ki bi pregnale dolgčas.
V najboljšem (in ponavadi najmanj realnem) primeru, otrok vzame eno izmed naših idej in se zaposli.
V najslabšem primeru, otroku prižgemo še dodatnih 30 minut risank.
Ampak kaj, če bi se naslednjič, ko bo otrok potožil, da mu je dolgčas, le nasmehnili in rekli ”Dolgčas je super”? To ne bo le neverjetno osvobajajoče za starše, ampak bo dobro tudi za razvoj otroka.
Zakaj? Otroci morajo sedeti v svoji zdolgočasenosti zato, da se okoli njih vse umiri in postane dovolj tiho, da slišijo sami sebe. Le kadar se okoli njih ne dogaja nič, oživi tisto, kar se dogaja v njih samih.
Stalna zunanja stimulacija današnjega sveta za veliko otrok otežuje stanje mirnosti. Ekrani so povsod in delujejo kot ventil, ki otopi misli. Veliko otrok je vpisanih v vse možne aktivnosti in programe, ker se starši bojimo trenutkov, ko otrok ne počne ničesar. Šolske aktivnosti in zahteve so pomembne in pogosto preidejo iz šolskih ur še v ure, ki jih otroci preživijo doma. Totalna zaposlenost je postala ”kul” in moderna – skoraj tako, kot da obstaja nenapisano pravilo, da si nekaj vreden le, če si stalno zaposlen.
Ko je bil moj mož še otrok, so z družino živeli na podeželju, ki je ponujalo ogromno prostora za raziskovanje in tavanje. Pripoveduje mi zgodbe, kako je vsako svojo prosto uro preživel zunaj, gradil trdnjave, skrival zaklade in se ukvarjal s svojimi iznajdbami. Prav vidim ga, kako je povsem zatopljen v te aktivnosti, zgubljen v svojem svetu domišljije in – kar je najbolj pomembno – zatopljen v SVOJEM svetu.
Je sploh kaj presenetljivo, da je danes strojni inženir? Še zmeraj gradi, raziskuje, izumlja. To je on – to je to, kar ga žene. Dolgčas njegovega otroštva – prostor brez vnaprej določenih programov, ki mu je dopuščal, da je le bil – nanj vpliva še danes.
Otroci morajo sedeti v zdolgočasenosti in praznini, da bodo lahko prišli do spoznanja in razumevanja, kdo so. Otroci morajo sedeti v zdolgočasenosti in praznini, da se bo v njih prebudil zagon po bivanju.
Ogromno staršev pride k meni v stiski in z vprašanji, zakaj njihov otrok deluje povsem ”brez motivacije” in kot da mu/ji je ”vseeno”. Žalostna resnica je to, da v večini teh primerov, otroku nikoli ni bilo dovoljeno priti to takega stanja. V otroku zato ni bila zbujena percepcija samega sebe in percepcija bivanja. Nikoli ni bilo dovolj mirnosti.
Zato naslednjič, ko slišiš te tri besedice – ”Dolgčas mi je” – jih dojemi kot nekaj življenjsko pomembnega za tvojega otroka in ne naredi ničesar! Nasmehni se, pokimaj in reci ”Dolgčas je super” in ne ponujaj možnosti, ki bi zapolnile otrokov dolgčas.
Nato otroka opazuj. Opazuj, kako se v otroku širi tišina. Opazuj, kako se prebuja notranji občutek samega sebe. Opazuj, kako v otroku narašča čut po bivanju in se spreminja v neverjetno energijo in zagonu po ustvarjanju in premagovanju. In potem otroka opazuj, kako odrašča v samozavestnega, sposobnega in motiviranega mladega človeka.
Dolgčas je čaroben.
Dolgčas je eliksir kreativnosti in strasti.
Dolgčas je pot do motivacije in ambicij.
Dolgčas. Je. Super.
(Prevedeno po: http://www.huffingtonpost.com/dr-vanessa-lapointe/why-you-should-do-nothing_b_9818144.html)
Komentiraj