Zadnji dan porodniškega dopusta
Naj vas zen joga kipec na fotografiji nikar ne zavede. Danes je zadnji dan mojega porodniškega dopusta. Mojega leta namenjenega mojemu dojenčku in vsemu kar temu pritiče: najprej okrevanje po porodu, potem šivi in celjenje, nato neprespane noči, krčki, dojenje, prvi zobki, jok, bruhanje na majici, uvajanje goste hrane, obiski pri pediatrinji, plavanje za dojenčke, vadba za mamice po porodu, vozičkanje, nakupovanje otroške opreme in oblekic, prvi čeveljčki, prva ma-ma, prvi izgubljeni živci, prvi občutki nepredstavljive ljubezni.
Danes je konec mojega porodniškega DOPUSTA in Ian bo začel z uvajanjem v vrtec. Zakaj torej čutim, kot da bi sedaj nujno potrebovala dopust? Zakaj se mi zdi, kot da je za mano nekaj, kar ni bil dopust? Sem namreč tiste vrste ženska, ki res uživa ob dojenčkih. Sploh zdajle v drugo mi je bilo noro lepo, veliko lažje kot v prvo in sploh sem se počutila fenomenalno. Ian je izredno prijeten in priden (pardon prepovedanemu izrazu) dojenček. POVSOD je lahko šel z mano, hitro je začel spati ponoči in uvajanje hrane in vsega ostalega je pri njemu steklo kot po maslu. Uroš je vrhunska podpora, ki mi vedno stoji ob strani in vskoči, če je samo malo težko. Nina je čudovita sestrica in mi tudi ogromno pomaga. Sem tudi tiste vrste mamica, ki ob besedah “po dopustu rabim dopust” zavija z očmi. Zakaj danes torej tole pišem? Zakaj sem torej utrujena? Od česa? Zakaj hrepenim po dopustu?
Takem na katerem me ne bi nihče nič potreboval, ampak bi vseeno lahko vse tri stisnila k sebi, ko bi mi zapasalo. Takem na katerem ne bi delala nič, a bi vseeno lahko uživala v širokih nasmehih namenjenih samo meni. Takem na katerem bi v trgovini nakupovala samo zase, ampak bi vseeno kupila nekaj majhnega za Iana in Nino. Takem na katerem bi bila sama, ampak bi bila otroka vseeno na dosegu roke, ko bi želela poljubčkati njuna lička. Takem na katerem bi bila jaz jaz, a vseeno njuna mama.
Porodniški dopust je nekaj najlepšega a hkrati najtežjega v življenju vsake ženske. Naše misli niso nikoli več samo naše. Vedno nosimo v njih še našega otročka. Za vedno. Ko je porodniškega dopusta konec, se nam od srca odvali ena velika kepa skrbi. Dojenčka smo pripeljale do malčka! Uspešno! Preživele smo! Opravile smo prvi preizkus. Za nami je pester začetek in po vsem tem se nam nekako svita, da nas čaka še veliko izzivov. A smo pripravljene! Zdaj vemo, da smo! Če smo zmogle vse to, bomo še vse ostalo!
Vmes bi si samo za trenutek oddahnile… 😉
Komentiraj