Za vzgojo otroka je potrebna cela vas
Znan afriški pregovor (kasneje ga je v obliki knjige v zahodni svet prinesla tudi Hillary Clinton) pravi, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas. To pomeni, da vzgoja otroka ne poteka izključno v družini, s strani mame in očeta, ampak na vzgojo ključno vplivajo tudi ljudje iz otrokove okolice: Na igrišču se nauči vseh potrebnih socialnih veščin, v vrtcu in šoli se nauči spoštovati avtoriteto, v pogovoru s starejšimi se nauči modrosti, v igri z mlajšimi se nauči skrbi za druge, ko opazuje svoja starša v interakciji z drugimi starši, se uči empatije, bontona in medsebojnih odnosov. Vse to so vrline, ki so ključnega pomena pri razvoju v samozavestno odraslo osebo.
Vse to je včasih veljalo tudi pri nas, a se je počasi, s kapitalizmom, popolnoma izgubilo. Vsak mora namreč paziti, da bo samo on vzgojil otroka, ki bo boljši, močnejši, pametnejši. Vsi okoli so nevarni, saj otroku verjetno namerno škodijo, da bi mu onemogočili popoln razvoj. Starša se večinoma postavljata v vlogo zaščitnikov svojega otroka, ki je nebogljen in občutljiv.
Otroci so vzgajani s strani mame in očeta, ki v bistvu nalogi nista povsem kos. Preprosto PREVEČ je vsega. Kar je bilo nekoč porazdeljeno med več ljudi, ki so pomagali vzgajati otroka, je sedaj na plečih dveh ali celo samo ene osebe. Pravila pa vsak dan hujša, težja, bolj natančna.
Torej v resnici ni samo otrok na slabšem. Na slabšem sta tudi mamica in očka. Očka mora kar naenkrat aktivno sodelovati pri vzgoji na točno določen način (ki je bolj podoben mamičinemu). Mamica pa nima več podpore s strani žensk v svoji okolici. Ne samo to, še vsi jo opazujejo in ji govorijo kaj vse dela narobe.
To ni nobeno jamranje. Če nekaj označiš za zahtevno in težko. In ta logika, da ne smemo jamrati ni najbolj zdrava. Če ugotovimo, da je nekaj težko, zakaj za vraga si ne bi pomagali in našli rešitev, da bi bilo vse skupaj lažje? Saj smo vendar ljudje. Probleme znamo reševati. In problem JE! Za vzgojo otroka je potrebna cela vas, mi pa smo prepuščeni samim sebi. Ni problem v otroku in ne jamramo zaradi otroka. Težko je zaradi zahtevne družbe, ki nam diha za ovratnik z vedno več pravili in zahtevami.
LAHKO stopimo skupaj in si dejansko pomagamo. In to ni: ”To bi morala tako in tako, tega ne smeš, to je najboljše…” Pomagamo lahko z: ”Kako ti lahko pomagam?, Dajva skupaj. Bom jaz.” Pomagamo si lahko vsak dan, z dejanji, pa tudi z besedami! Nehajmo se obtoževati, ker se vsi trudimo po najboljših močeh.
V slogi je moč pravi slovenski pregovor, če vam afriški ni najbližje. Zgodovina nas uči, da je temu res tako. In takoooo malo je potrebno. Tudi Slovenci znamo. Zelo dobro znamo stopiti skupaj, ko je to potrebno. In danes je to že zelo zelo potrebno! Za vse mamice, za vse očke in za vse otroke!
zulejka
Odličen zapis! in super vic ali kako rečeš tej besedilni sliki vmes;) Jaz se s pregovorom strinjam in načeloma pustim, da moji dekleti vzgajajo tudi drugi, a poudarek je na vzgajajo, ne razvajajo ali po drugi strani privzgajajo neke tabuje. Recimo, če naredita kaj narobe ali ne ubogata, pa nad njima (v mejah normale) povzdigne glas soseda, se mi to zdi kul (in njej, kadar je obratna situacija). Ni mi pa vščeč, če jima kakšen starejši član družine ali soseske prigovarja, naj ne jokata, ali ju tolaži/umirja s sladkarijami, ker se mi zdi to vcepljanje napačnih informacij (pri sladkarijah pogledam skozi prste, a povem svoje mnenje, pri tem, kar vidim kot “zatiranje” čustev, pa sem bolj odločna). Tako da ja, obstaja kompromis in po mojem je za otrokov občutek varnosti v svetu in razvijanje socialnih veščin zelo dobro, da ima pozitiven, sproščen stik s širšo okolico in družino. To pa je na podeželju ali v malem mestu veliko lažje, kot v velikem, ugotavljam.