Vsi za enega, eden za ostale ne

Res ne vem kaj naj naredim.

Celo moje življenje sta me starša učila, da je do drugih treba biti sočuten, kdaj požreti sebe, za višje dobro, da bo več ljudi veselih. Se prilagoditi. Pomagati. Imeti dobro srce in vedno pripravljeno vsaj eno roko za pomoč drugim. Najprej v vrtcu, potem v šoli in kasneje v celotni družbi.

Ko se kot mamica in tudi kot pedagoginja vedno znova znajdem v situacijah, ko sem razpeta med svojo vzgojo, ki je vedno večkrat prikazana kot napačna (Biti priden in prilagodljiv ni več kul.) in novodobnop vzgojo, ki je osredotočena na enega otroka, ki se mu moramo prilagajati VSI od staršev in vzgojiteljic do otrok v skupini, res ne vem kaj naj naredim.

Zadnjič me je ena od vzgojiteljic vprašala kaj ima Nina rada, da bi v vrtcu večkrat to počeli. Izredno lepa gesta, ampak mi je dala misliti: 24 otrok je v skupini. Vsak rad dela nekaj drugega. Vsak ima svojo posebnost. Brez skrbi, tudi Nina je posebna. Ampak ali se je sploh možno prilagoditi vsakemu. V vrtcu morda še. Kaj pa v šoli? Bo Nina dobila posebno odoločbo za njeno hipesenzitivnost, ostalih 23 pa za nekaj drugega? Kako se bodo učitelji temu prilagodili? Ali še bolj pomembno: Je to prav? In kako je logično, da se zdaj vsi od staršev do učiteljev moramo prilagoditi, medtem ko otroke učimo, da se jim nikoli ni treba prilagoditi? Pa je to res? Je to pot k sreči? Saj ne živimo vsak zase.

Kaj je torej v resnici tisto, kar nas starše vodi v to, da si želimo, da se našega otroka tretira drugače. Zakaj za vsako stvar krivimo nekoga ali nekaj? Kaj sploh želimo svojim otrokom? Ne slišimo dejstev, da so otroci vse bolj nesrečni? Kdo nas je prepričal, da je vsak od nas biser, vsi drugi pa so zlobni? In zakaj?

Zmožnost prilagajanja je odraz najvišje inteligence. Pa ne samo to. Prilagajanje ljudem in narediti nekaj za splošno dobro, prinaša srečo. To ne prinaša travm in neuspeha. Prinaša samozavest, samozavedanje in moč. Ne glede na to, ali je nekdo hipersenzitiven, hiperaktiven, hipertalentiran ali hiperkarkoli. Vseeno ali pa ravno zato se bo s prilagajanjem naučil vključiti v družbo in zasijati znotraj nje. Izolacija in individualizem ga bosta iz družbe izločila. In takrat bo nesrečen.

Ko sem razpeta med svojo in novodobno vzgojo, ne vidim več srednje poti. Če bom jaz edina učila, da se je treba prilagajati, vsi drugi pa da ne, bosta v resnici moja otroka na koncu tista, ki bosta neprilagojena. Ali naj upam, da bomo vsi skupaj sčasoma prišli k pameti? Kako ste si sploh zamislili to, da se nikomur ni treba prilagajati, obenem pa se je treba prav vsakemu izmed vas? Kdo se prilagaja in kdo ne? Odrasli ja, otroci ne? Bogati ne, revni ja? Vam ja, drugim ne? In zakaj ne, če je to za vse dobro? Ne razumem. Sploh.

Se popolnoma strinjam, da je naš šolski sistem potrebno konkretno prenoviti, vendar trenutno plujemo v popolnoma napačno smer. Sodelovanje med učitelji in starši ni več sodelovanje. Je učiteljevo/vzgojiteljevo poslušanje navodil in ukazov staršev. Je izolacija vsakega posameznega otroka zaradi neke njegove posebnosti. Je individualiziran pristop v družbi, ki dobro deluje ravno ko sodeluje. Vse skupaj je izgubilo smisel, kar je najhuje, pa nas je vse skupaj stalo sreče naših otrok.

“Vsi za enega, eden za vse!” mi vedno prikliče nasmeh na obraz in v meni vzbudi pozitivna čustva, ampak danes se sliši zastarelo. Danes bi morali vzklikati: “Vsi za enega, ta pa za vse njih ne.”