Moja zgodba o dojenju se je pravzaprav začela že v nosečnosti. Na spletu sem iskala nasvete, kako dojiti oba dvojčka hkrati, na Pinterestu ideje za ureditev kotička za dojenja, v spletnih trgovinah popoln naslonjač za dojenje in v stanovanju urejala svoj kotiček za dojenje. Vedela sem, da bo to meni šlo. Zakaj pa ne bi? Dojenje je naravna stvar! To imamo ženske v sebi, nagonsko. Tako sem mislila. Vseeno pa sem za vsak slučaj na spletu in v knjigah iskala tudi preverjene spletne strani z informacijami in napotki za uspešno dojenje. Poleg vseh informacij, pogosto naletim tudi na fraze Vsaka lahko doji! in Ne obupaj! in Vsaka ima dovolj mleka! Ok.

Vedela sem, da bosta moja dvojčka najverjetneje nedonošenčka in da bom zaradi njune lege v trebuščku nedvomno imela carski rez. Nekje v mislih imam, da imajo ženske po carskem rezu več težav z dojenjem. Berem članke strokovnjakov. Pravijo, da je dojenje tudi po carskem rezu povsem izvedljivo. Pomembno naj bi bilo, da otrok najprej dobi moje mleko, zato naj v porodnišnici povem, da dvojčkoma ne dajo adaptiranega mleka dokler ju ne bom podojila. Pomemben je tudi stik kože na kožo. Če bo novorojenček v skrajni sili potreboval adaptirano mleko, naj ga dobi po žlički. Zelo pomembno je pristavljanje, čim večkrat na dan.

Ok, pridobila sem veliko informacij. O dojenju več ne razmišljam veliko. Še zmeraj sem prepričana, da mi bo šlo. Saj vsaka lahko doji, kajne?

Rodila sem na koncu 34. tedna. S carskim rezom, kot pričakovano. Moja dvojčka sta namreč do konca vztrajala v prečni legi. Vse je potekalo ok, dvojčka sta bila precej drobna in šibka, imela sta nizko telesno težo, sicer pa je bilo z njima vse ok.

Zaradi njune nizke teže nisem vztrajala pri tem, naj jima ne dajejo adaptiranega mleka. Dan po porodu sem začela pristavljati, ampak mleka nisem dobila do četrtega dne po porodu. Težave sem imela tudi s pristavljanjem. Nekajkrat se jima je uspelo prisesati. Večinoma ne. Ves čas sta spala in bila prešibka za sesanje.

Sestro v porodnišnici sem vprašala, kako dojenčka pristavim. Odgovorila mi je, da ”naj ga dam k dojki in mu jo potisnem v usta”. Ok, to mi ni nič pomagalo. Na poti iz sobe se je na hitro ustavila pri meni, prijela mojo dojko in jo porinila dojenčku v usta. Prisesal se je. ”No, evo,” je pripomnila in odšla iz sobe. Čez 15 sekund je dojenček spustil. Sestre v drugi izmeni so mi svetovale, naj dvojčkov ne utrujam s pristavljenjem, ker sta že tako ali tako šibka in nimata moči za sesanje v prazno. Vsak obrok po steklenički sta komaj popila, tako sta bila šibka.

Ko mi je 4. dan končno priteklo mleko, sem presrečna poskušala nadaljevati s pristavljanjem, ampak nam ni šlo. Dvojčka sta se prisesala samo za par sekund, nato spustila in zaspala, ali histerično jokala. V sobi sem bila s še eno mamico dvojčkov, ki je oba dojila že prvi dan po carskem rezu, kar mi je dalo malo upanja in zagona. Še naprej sem se vsak dan trudila s pristavljanjem. Vmes sem si (vse skupaj) dvakrat ali trikrat mleko tudi črpala, ker so me prsi zaradi nabiranja mleka že precej bolele.

Vse moje ideje o dojenju so se v tednu po porodu razblinile. Vse informacije in napotki splavali po vodi. Udarila me je realnost poskušanja dojenja dveh nedonošenčkov.

Mislila sem si, da bo pa doma verjetno šlo lažje. V porodnišnici sem se počutila zelo slabo, nič nisem spala in komaj sem čakala, da pridem domov. Doma je bilo res hitro boljše. Uspešnejša sem bila pri pristavljanju, dvojčka sta včasih sesala tudi po 3 minute. Uspeh! No, ja. Večinoma se je poskus dojenja še zmeraj končal z jokom in paničnim hlastanjem. Ena minuta sesanja, nato histeričen jok in hlastanje ter obračanje glavice. Sicer sta bila dvojčka zelo mirna dojenčka, jokala sta le pri poskusih dojenja. V prvih tednih življenja z mojima čudovitima novorojenčkoma je dojenje edina stresna točka mojega dneva. Sicer se veliko crkljamo, dvojčka nosim v nosilki (traku), občudujem ju. Ko ju z možem hraniva po steklenički, ju božava, drživa močno pri sebi, uživava. Ponoči, vsak s svojim dojenčkom v naročju, se v polsnu pogovarjava o svojih sanjah, načrtih za našo družino, o najinem razmerju. Vse je tiho, dvojčka mirno pijeta toplo mleko iz stekleničke, midva pa preživljava neprecenljive trenutke, ki jih ne bova nikoli pozabila. Vesela sem, da je v hranjenje vpleten tudi on.

Podnevi mi v glavi spet odmevajo fraze, ki jih je povsod polno. Vsaka lahko doji! Ne obupaj! Vredno se je potruditi! Vsaka ima dovolj mleka! Ne želim odnehati s trudom. Iščem nove informacije, kaj lahko še izboljšam, kaj naredim, da bo dojenje steklo. Dvojčka iz dneva v dan sesata manj časa, jok pri poskusih dojenja je zmeraj hujši. Zdi se mi, da mleka skoraj nimam. Kljub rednem pristavljanju. Ampak, kaj pa jaz vem. Baje, da ga ima vsaka dovolj. Nekaj delam narobe.

Tako minevajo dnevi. Prvi mesec s fantoma je bil prečudovit, res sta popolna dojenčka. Dojenje pa nam še kar ne gre. Ko poskušam dojiti, se počutim kot najslabša mami na svetu. Še svojih otrok ne morem nahraniti. Kot mami sem očitno pogrnila na celi črti. Ko ne dojim, se počutim odlično. Skrb za dvojčka mi gre odlično! Našli smo nek svoj ritem in dnevi za nas štiri so tako mirni in polni ljubezni.

Po mesecu in pol se končno odločim, da bom z dojenjem odnehala. Moja fanta bosta pač zrasla na adaptiranem mleku. Nič hudega. Vse bo ok. Pri skoraj štirih mesecih sta še zmeraj moja mirna, zadovoljna, zdaj že nasmejana dojenčka. Še zmeraj uživamo. Z možem si še zmeraj deliva dragocene trenutke, ko hraniva vsak enega dojenčka. Še zmeraj imamo svoj ritem, svojo rutino in dnevi z dvema dojenčkoma še zmeraj minevajo večinoma zelo mirno.

Včasih me še zmeraj preplavi občutek krivde in sramu, da mi ni uspelo. Še posebej, ko me kdo vpraša, če dojim.

Morda bi se morala truditi dlje časa. Morda bi morala na vrhuncu karantene skušati najeti svetovalko za dojenje in vztrajati. Morda je bil moj neuspeh kombinacija spleta okoliščin in pomanjkanja znanja. Morda imajo prav in ne bi smela obupati za nobeno ceno, čeprav bi to močno vplivalo na moje počutje, našo družinsko dinamiko in posledično na moja dojenčka. Morda sem prav vse naredila narobe.

Če bova imela še kakšnega otroka, bo morda takrat drugače. Tokrat pa naj bo tako. Imam dva čudovita, sita, zdrava dojenčka in na koncu dneva šteje samo to.


Zgoraj je opisana moja zgodba. Veliko mamic svojega dojenčka (tudi dvojčka) izključno doji. Veliko jih ne. Vsaka zgodba je drugačna. Kako hraniš svojega dojenčka ne opredeljuje, kakšna mami si.

 

Mamica fantkov dvojčkov.
Spremljaš me lahko na strani Dvojčki in na mojem IG profilu Kati in dvojčka.



Poglej tudi

Naroči se
Obvesti me o
0 Comments
Inline Feedbacks
Prikaži vse komentarje