Vesela sem, da so me opozorili
Že, ko sem prevajala članek MORALI BI ME OPOZORITI, sem vedela, da obstaja tudi odgovor nanj. In ta odgovor ni negacija vsega kar piše v njem, je le druga plat medalje, ki jo v družbi veliko manj omenjamo. To še ne pomeni, da ne obstaja in da se tudi tiste, ki v materinstvu neizmerno uživamo, nismo kdaj znašle na tej strani. Mamice, niste same! <3
Z dovoljenjem avtorice prevedla in priredila: Anja Oman
Original: Stephanie Sprenger: I’m Glad They Warned Me
Pred kratkim sem prebrala ”Morali bi me opozoriti” avtorice Jenny Studenroth Gerson. Sama zelo podpiram to, da ženske delijo svoje resnice. In ta avtorica je delila svojo resnico – prelepo zgodbo o tem kako je brez večjih naporov in popolnoma naravno sprejela materinstvo, kako je brez težav izgubila odvečno težo, kako se je njen zakon še utrdil in kako nič ne pogreša ”svoje stare sebe” – celo smili se ji punca, kakršna je bila pred rojstvom hčerke. Njeno vodilno sporočilo je, da je kljub vsem ”opozorilom” (”spi dokler lahko, nikoli več ne boš oblekla bikinija, posveti se možu…”) sedaj še veliko srečnejša in se je brez problema prilagodila novemu življenju. Ha! Požrite to vsi negativci!
Razumem. Zelo je naporno in strašljivo poslušati vsa grozna napovedovanja s strani družine, prijateljev in popolnih neznancev na ulici, preden postaneš mami. Kaj je z vso to negativnostjo? Res je vse skupaj malo pretirano in ”boš že videla” zagotovo ne pomaga nobeni nosečnici. Nihče se še nikoli ni ničesar naučil od nekoga, ki ga je do smrti prestrašil s svojo porodno zgodbo in žugal s prstom kako se bo življenje spremenilo na slabše. N-E P-O-M-A-G-A-Š! Vsi ti ”dobronamerni” pametnjakoviči imajo za sabo ponavadi skriti motiv. Pa če se ga zavedajo ali ne. Mogoče so samo egoistični cepci ali pa pač res vejo vse o vsem.
Ampak… (ste vedeli, da pride tole, a ne?)
Jaz verjamem, da bi morale biti vse mamice, ne glede na to kako gladko so sprejele svoje nove vloge, del kulturnega dialoga o vstopu v materinstvo. Postati mamica je nekaj lepega, močnega, pomembnega in čarobnega. Res je! Ampak lahko je tudi TEŽKO, in ne pride vsem naravno in z lahkoto. Vsi dojenčki se ne oglašajo z nežnimi nebesnimi zvoki in ne ser#*jo bleščic. Včasih ne nehajo jokati. Včasih ne vemo več kaj bi z njimi. Medtem, ko sem brala prej omenjeni članek, sem ves čas premišljevala kako bi se ob branju počutila mamica, ki trpi za poporodno depresijo. Verjetno zelo slabo, ponižano in bi izgubila še tisto nekaj volje in poguma. Kot popolna zguba.
Ali bi morala avtorica upoštevati izkušnje vseh mamic na svetu? Seveda ne. Lahko pove svojo zgodbo. In jo je. Super zanjo, da je lahko prešla vso to negativnost in opozorila in je zasijala kot mamica. Ampak, zdi se mi tudi, da je naša družba pod veliko nevarnostjo, da bi takšne lepe in poveličevane zgodbe o materinstvu vzela za dejstva. Ja, ja, dobro se zavedam, da smo vsi siti negativnosti in ”jamranja”. Ampak gre za nekaj več. Gre za to, da naša družba ne nudi nobene podpore in razumevanja za čas po porodu. Še vedno se oklepamo zastarelega mišljenja o blaženosti materinstva in kar je še huje, kako naravno se na to ženska navadi.
Ta miselnost se ne sklada z 38-letno bivšo karieristko, ki komaj zadržuje jok nad svojimi krvavečimi bradavicami in se sprašuje kaj the f*ck se je pravkar zgodilo z njenim življenjem. In niti se ne sklada z 29-letno žensko, ki je celo življenje komaj čakala, da bo postala mamica, sedaj pa je žrtev nediagnosticirane poporodne depresije. Gersonova pravi tudi, da ji mož še vedno večkrat reče kako je privlačna, kar je super. Ampak žal za večino novopečenih mamic besede privlačna ni niti blizu vsakdanjega slovarja. Govori tudi o tem kako ponosna je, da lahko svojega dojenčka nahrani izključno skozi dojenje. Veliko žensk se zelo trudi z dojenjem in, ko to nikakor ne steče, se soočajo s krivdo in osebnim porazom.
Avtorica ni odgovorna za upoštevanje zgodb vseh mamic, je pa v naši odgovornosti, da v svojih mislih naredimo prostor tudi za tisoče primerov ne tako zelo lepih zgodb. Jaz bom tukaj iskrena: prvi trije meseci potem, ko se je rodila moja druga hčerka, so bili najlepši v mojem celem življenju. Stopili sva se skupaj in jaz sem se stopila s kavčem, kjer sva ure in ure preživeli z dojenjem in dremanjem, medtem ko je bila moja petletnica v vrtcu. Jaz sem imela srečo.
Če smo torej iskreni, ne gre zame. Ampak to še ne pomeni, da se mi ne bo potrebno spoprijeti z drugimi pastmi materinstva: Malčki… je kdo tam? Trma? Najstniki? Težko berem te slavospeve novemu materinstvu, ko vem, da so tam nekje mamice, ki se vsak dan z bolečino borijo, da bi jim vse steklo.
Poiskati moramo torej način, da bodoče mamice opozorimo na to, kar jih lahko čaka in jim povemo, da zaradi težkega privajanja na spremembe še ne bodo slabe mamice. Dati jim moramo orodje in podporo, da se bodo lahko soočile s težavami, ki jih morda čakajo. Ustvariti moramo glasen zbor poln ”tudi jaz”-ov in ”nisi sama”-ov za tiste, ki se borijo s poporodno depresijo ali težko sprejemajo svojo novo vlogo. Takrat bodo mamice, ki ne ljubijo vsake minute svojega materinstva, lahko rekle: ”VESELA SEM, DA SO ME OPOZORILI!”:
- Da se včasih ne zaljubiš v svojega otroka takoj, ko ga prvič vidiš. In da je to OK.
- Da lahko pogrešaš svoje staro življenje in hrepeniš po svobodi.
- Da je dojenje težko in da ti mogoče ne bo uspelo.
- Da lahko pride do poporodne depresije in da to ni tvoja krivda.
- Da je pomanjkanje spanca zaje*ana zadeva in prav nič smešna.
- Da vse skupaj močno obremeni zvezo in se težko spet uskladiš. To je normalno.
- Da partnerja morda celo zavračaš.
- In še huje, da ti gre na živce celo tvoj dojenček in tvoje novo življenje.
- Da lahko prosiš za pomoč. Pomoč obstaja.
- Da se ti ni treba takoj vrniti v svoje staro telo in biti fit. Vzemi si čas.
- Da se ti bo morda včasih zdelo, da to nisi več ti. Ne skrbi, prišla boš nazaj.
- Da bo tvoj dojenček drugačen od vseh drugih. In če bo bolj težaven kot prijateljičin. Pač bo. Tudi to je OK.
- Da se lahko počutiš, da si bedna mami. Nisi!
Prepričana sem, da si nekateri mislite: ”Pa zakaj mora sploh kdo govoriti o tem kako težko je starševstvo. A ne more nekdo v miru napisati svoje lepe izkušnje in je nihče ne skritizira? A ni super, da nekdo obožuje biti mamica?” Seveda je. Zelo sem vesela, da je imela Jenny takšno lepo izkušnjo. Kaj pa tista, ki je ni imela? Ki se je borila? Ki se še bori? Tudi to je normalno. Nisi sama, mama!
Nika L
Hvala za tale članek, se popolnoma strinjam. Moja porodniška izkušnja je nekoliko travmatična, in če bi prejela več dobronamernih opozoril, bi mi bilo lažje. 1.) Porod: pri 35- urnem porodu so mi v bolnici od vsega začetka zanikali bolečino, češ, kakšni popadki šele pridejo, to ni še nič. No, zdaj lahko rečem ,da niso imeli pojma. Vendar sem zvozila naravno brez enega samega analgetika in zdaj sem na to kar malo ponosna. 2.) Dojenje: V prvem mesecu sem večkrat slišala od povsod- nimaš dovolj mleka. Zopet napaka! Borila sem se z vsemi naravnimi pripravki ter ukrepi za povečanje mleka ter pravilno dojenje, da je po enem mesecu mali prešel iz dodajanja na izključno moje mleko. Ker je imel težave s prisesavanjem sem ga delno dojila do 5. meseca, moje mleko je prejemal (preko črpalke) do enega leta. Tule je skrita cela kalvarija, boleče bradavice in mastitisi so bili še najmanjši problem. Nisem se hotela vdati, fantki še posebej profitirajo od materinega mleka – povečuje inteligentnost in odpornost. Za odpornost lahko dam roko v ogenj. 3.) Kolike: Ljudje niso razumeli, zakaj ne hodimo na obiske ter med ljudi kot ostali vozičkarji. Kaj je potencialno tako hudega, da pri 3 mesecih ne zmoremo 1 urne vožnje z avtom ali se udeležiti piknika v soseski. Začele so se pri 3. tednih in do 6. meseca se je otrok drl v eno brez premora nenepovedano 3-4 ure na dan, ostalo pa po kosih, skupno 6-10 ur na dan. Zdravniki so odkrili, da so kolike. Alterantiva, dieta, you name it…, ni pomagala. Minile so. 4.) Izraščanje zob: 4 mesece ni mogel pošteno jesti ne spati, ne biti na miru. Brez dretja/nemira je bil le v avtu ali vozičku za kakšno uro. Shujšal je pod vse meje, tako da sem mu po nasvetu P dodajala še nek prah z dodatnimi kalorijami. Zdaj nekako sledi krivulji na repu. 5.) Imam zelo živahnega malčka. Kljub temu, da sem že dobro leto psiho-fizično izčrpana, ponoči se še vedno 3-4x zbuja, slabo se hrani, se kar veliko dere in preprosto ne zmorem ekstra aktivnosti za otroke, ki jih pri ostalih mamah opažam (ustvarjanje z otroki, druženje, pospravljeno stanovanje, vrnitev v preporodno stanje in skrb zase). Ampak obenem se moj malček res dobro razvija, vse veščine je osvojil med prvimi med vrstniki, je generalno zdrav, prikupen in izredno socialen. In sem srečna in kar ponosna nanj ter na našo prehojeno pot. Imejte v mislih, da vedno zmorete, ne glede kako hudo je. Korak za korakom. To, da je hudo, pa je RES najbolje sprejeti za “normalno” in vedeti, da se otroci in mi nenehno spreminjamo in se bo teža situacije tudi spremenila ter prevagala. Srečno!
P T
Ko sem tole brala, se mi je zdelo kot da berem svojo zgodbo… Rojevala sem 31h. Porod se je koncal travmaticno, otrok na intenzivni negi, jaz notranje in zunanje raztrganine. Ostalo kar je sledilo zelo podobno kot opisujete vi. Sedaj po dobrih 3 letih se mi se vedno vcasih zdi, da sem tisto prvo leto dozivela burn out. Sama, druzina in prijatelji daleeec stran. Partner v sluzbi ali odsoten, ker je bil otrok “prezahteven” in se je ves cas nekam umikal, bezal… Jaz pa sem se ucila se za izpite in v tem casu z minimalno spanja dokoncala fakulteto… Se sedaj ne vem kako sem preivela… Se mi pa zdi, da so posledice se danes… Da se kar ne spocijem…
Dosti sem razmisljala o povezanosti med porodom, tezkim porodom in potem vaso in mojo izkusnjo, ker sem slisala ze ogromno mamic s podobno zgodbo: tezek porod, tezko prvo leto zivljenja (ali dlje).