V Arboretum po lekcijo o vzgoji
To nedeljo se je naš družinski popoldanski sprehod po čudovitem parku polnem cvetočih tulipanov spremenil v resno razmišljanje o vzgoji. Park je bil poln družinic z majhnimi otroki, ki so vsaka zase občudovale pisane cvetlice, se sprehajale po urejenih poteh in se zabavale na raznolikih igralih. Vsaka zase, v svojem varnem družinskem mehurčku, ki se ne ozira preveč na okolico in ostale družine. Popolno sončno popoldne. Tudi mi štirje smo se imeli zelo zelo lepo.
A v Arboretumu obstaja igralo, ki si ga želijo preizkusiti vsi otroci. Zajla. Tista, po kateri se iz enega konca pelješ na drugega. Spomnim se, ko sem bila majhna, so tako zadevo imeli v Tivoliju in v vrsti smo čakali na svoj ”spust”, po nori izkušnji pa tekli nazaj v vrsto, da vse skupaj ponovimo. Spomnim se, da se je vsake toliko našel kakšen super zabavni očka, ki nas je (vse, ki smo bili tam!) potiskal, da je šla zadeva še hitreje in je bila zabava še bolj nora in vesela. No, danes ni več tako.
V Arboretumu je kar 6 takšnih zajl, da bi bilo ja za vse dovolj, ampak ne! Teh 6 zajl je zasedenih z enimi in istimi otroki, ki se peljejo gor in dol. ure in ure. Ko se približa kakšen novi prišlek, se zajle še močneje oprimejo in se brez pomisleka vozijo naprej. Starši nekje v senci uživajo svoj težko izborjeni mir in se v vse skupaj ne vmešavajo ali pa se tisti super zabavni očka (ja, še vedno obstaja, ampak je drugačen/lahko je tudi super zabavna mamica) dela, da ne vidi, da je prišel nov otrok in divje ziba svojega. Gor in dol.
Nastaja vrsta. Nekateri starši svoje otroke dobesedno rinejo naprej, pred ostale ali pa se v primeru, da nekdo ne upošteva vrste in se sam zrine naprej, samo kvazi nerodno nasmehnejo češ: ”Joj, moj je samo otrok in še ne razume…”. Nina tako nekaj časa stoji v vrsti in čaka. 6 zajl, 6 otrok, nihče ne menja, nihče ne deli. Starši se ali ne ozirajo ali pa celo stojijo tam in svoje otroke kar nekako ščitijo. Izborili so si svoje mesto na zajli in tam bodo ostali za vedno. Samo oni.
Nekaj časa sem zadevo šokirano opazovala in se čudila. Nina je slučajno stala prva v vrsti pri točno tisti zajli, ki se je slučajno sprostila in tako dobila svoje mesto. Po prvem spustu, sem ji na glas rekla: ”Bravo! Sedaj pa podaj zajlo punčki, ki čaka, potem pa si bosta spet zamenjali.” Brez kakršnegakoli obotavljanja se je nasmejala in se takoj strinjala. Punčka skorajda ni mogla verjeti. Spustila se je in ne da bi morala jaz še karkoli urgirati, je zajlo spet podala Nini. Na ostalih petih zajlah je vse potekalo po starem. Do ”naše” zajle je prišla še tretja punčka in Nina in druga deklica sta v menjavanje avtomatično vključile še njo. Vse tri so se spuščale, se zabavale, si menjavale zajlo in po Nininih besedah postale prijateljice. Ostalih 5 ni dojelo!
Zakaj ne? Kako to? Ali je res tako težko razumeti, da je deljenje še vedno nekaj najbolj izpopolnjujočega? Da se lahko na isti zajli zabava več otrok hkrati ne da bi bil kdorkoli kakorkoli prikrajšan? Česa se tako bojite, dragi starši? Za koga se tako grebete? Ste bili kdaj v življenju tako zelo prikrajšani, da imate še vedno travme? Kako vam ni nerodno, ko gledate majhne otroke kako komaj čakajo na svoj spust in jim ga ne privoščite? Kako se ne udrete v tla?
Ko sva se z Urošem med opazovanjem celotne scene pogovarjala o tem ali sva pravkar naredila napako, ali svoje otroke narobe vzgajava, če so pa vendar vsi ostali drugačni. Samo zase. Samo za svojo rit. Ali je prav, da sva rekla Nini, da deli? Ko pa je po vseh novodobnih idejah nedeljenje njena pravica. In več kot očitno jo izkoriščajo čisto vsi ostali. Bo zaradi najine vzgoje prikrajšana v življenju? Kot sva kdaj prikrajšana midva, ker ne gledava samo in izključno nase.
Odločila sva se, da ne! Morda kdaj ne bo prišla prva na vrsto. Morda kdaj sploh ne bo prišla na vrsto! In morda bo kdaj popolnoma izvisela pri čem ”pomembnejšem”. In če sklepam po sebi, bo zaradi tega kdaj zelo žalostna in prizadeta. In šokirana nad obnašanjem ostalih. A v resnici bo toliko bogatejša, toliko lepša in toliko bolj srečna.
Dragi starši, na nas je kako vzgajamo svoje otroke. Res vidite samo svojega otroka? Se vam zdi prav, da ga vzgajate tako, da je vedno v ospredju? Da se ne ozira na druge? Da je samo on on on on! Pred vsemi in za vsako ceno? Se vam res zdi, da s tem skrbite za njegovo boljšo prihodnost? Potrebujete dokaz, da delate narobe? Moja Nina je domov odšla z dvema novima prijateljicama in pomembno lekcijo: več nas je, lepše se imamo. Pa vaš otrok? Je zaspal z mislijo kako je bil najdlje na zajli? Sam?
Tamara
Zakon!
Ines Ivanusa
Pozdravljena. Tudi jaz sem sokirana nad starsi, ki niso prisotni, da bi svoje otroke vodili skozi situacije oz. na njih z zgledom prenesli dolocene vrednote in norme, da lahko sploh funkcioniramo kot druzba. Mislim, 50 min naj caka zadnji otrok v vrsti…. pri tem se se meni zarosijo oci, kaj sele otroku. Ne vem od kod ideje, da pustimo otroke, da si sami izborijo-seveda enako stare, prijatelje, v prosti igri… ne pa v vrsti na igralih. Tu je nasa dolznost, da jih naucimo empatije in bontona. Egoizem je do neke mere zazelen, vsak mora poskrbet zase, ampak ne tako, saj pa ravno zaradi tega obstajajo vsi ti mehanizmi v druzbi, med drugim tudi vzgoja, da se egoizem obrzda in smo lahko vsi zadovolnji, sobivamo. Kje se bojo pa otroci drugje naucili solidarnosti? Jaz temu recem, da so starsi zamudili priloznosti za ucenje in utegnejo posledice izkusiti tudi sami, kasneje v zivljenju-to jim pa verjetno ne bo tako zelo vsec. Pozdrav
ANJA OMAN
Se popolnoma strinjam z vašim komentarjem!
Janez Novak
Bolj čudaške so mame, ki se jim smilijo otroci in se čutijo užaljene ob “nepravičnosti” do svojega otroka, ker zamanj čaka na igralo. Pustite otroke naj se igrajo, če delijo ali ne. Otroci ne delijo radi, in?! Sprostite se vendar, spite kavo in pustite, da se igrajo po svoje. Naj si izborijo svoje mesto, naj najdejo svojo vlogo v družbi. Jao jao, maminemaze…
ANJA OMAN
Vi pa niste dobro prebrali mojega zapisa! <3
Peter M.
Anja, ne oziraj se na bolnika. Vsaka spletna stran jih ima kar nekaj!
Tudi z ženo učiva svoje otroke deljenja.
V Izoli je tudi taka zajla, nekaj krat smo bili tam. Nepisano pravilo je, da otrok, ki se spusti, privleče stolček nazaj, naslednjemu v vrsti in sam se postavi na konec vrste. Odlično teče, brez vsakega kreganja.
Damir
Na srečo nisem kaj takega doživel, saj sem jaz vedno zagovarjal deljenje, ker otroci pri tem še bolj uživajo in tako nastanejo ta mala prijateljstva. Mimogrede, zajla v Tivoliju je še vedno (no vsaj lani je še bila). Sicer pa ja, podpiram vajin pristop in verjamem, da bo vajin otrok le boljši in bolj uspešen človek zaradi tega.
ANJA OMAN
Hvala! In enako 😉 <3
Anja Cerkvenič
Čestitke. Res odlično napisano. To se tudi jaz vprašam, vedno znova, ko smo kje na igralnih. Vsi starši ponavadi nekje brezbrižno sedijo, čeprav se njihovi otroci potiskajo, se prerivajo in skorajda pohodijo ostale. Jaz tudi moji dve učim, da je potrebno deliti in se ne tako grdo/neprijazno/sebično obnašati. Sem se tudi vedno spraševala, ali je z menoj kaj narobe.
In ja, me smo bile včeraj v Arboretumu. Mojidve sploh nista hoteli iti na zajlo, ki jo imata seveda tudi zelo radi, ker je bilo noro, kako so se vsi prerivali, že hodili po podestu gor, ko se je moja hotela spustiti. V glavnem, na teh zajlah je bil nek nor, za sebe svet. Resnično žalostno. Res drži, kar ste napisali. Vsi se lahko imamo lepo in za vse je dovolj. Še najpomembnejše je pa druženje. Pa tudi če nisi takoj na vrsti…
ANJA OMAN
Točno tako! <3
Jana Schnabl
Neko nedeljsko popoldne prikolesariva s hčerko v Arboretum in pogledava race, potem pa takoj na igrala in na zajlo, kjer je bila spet vrsta. In tako kot pri vas, poleg otrok, še vsaj enkrat toliko staršev, ki so ,,ščitili,, vsak svojega. Po zajli se do svoje mamice pripelje punčka in takoj jo nagovorim, da sedaj je pa Kiara na vrsti in jo pričnem dvigovati, nemeneč se za šokoirano mamico. Ko sva naredili zamenjavo, mi je povedala, da se ponavadi en otrok vozi vsaj pet minut. Halo, a to pomeni, da deseti v rsti čaka 50 minut? Nič, nobenega komentarja, ker je verjetno ugotovila, da je izustila neumnost. Približali so se še drugi otroci in potem se je vrtiljak lepo vrtel in otroci so bili zadovoljni in nikogar ni motilo, da mora zajlo deliti. Starši smo tisti, ki vedno naredimo sceno in smo prvi potrebni vzgoje.
ANJA OMAN
Se popolnoma strinjam! <3
Saša Lendero
Bravo! Odličen zapis. Enako situcajo smo že doživeli in na enak način, kot vi reagirali tudi sami… ter se tudi mi spraševali, kaj hudirja je šlo narobe pri večini ostalih. Toliko malenkostne, a boleče brezbrižnosti in sebičnosti, da kar osupne. Lepo je bilo prebrati, kar ste napisali. Vzgajamo otroke, ki bodo morda včasih žalostni, ker bo svet reagiral drugače, kot oni. A bogastvo empatije in razumevanja jih bo vedno bogatilo. Vso srečo vam želim!
ANJA OMAN
Hvala enako! <3 Skupaj vztrajajmo in morda je še upanje!