Včeraj zvečer smo se kot ponavadi držali naše običajne večerne rutine: pojemo večerjo, se umijemo in oblečemo v pižamo, preberemo pravljico in Nina in Ian zaspita (Ian že med pravljico). Jaz počakam v njuni sobici, da zaspita, medtem napišem kakšno objavo ali se pripravljam za službo.

Za mano je dolg dan. Služba, pospravljanje, kuhanje, vrtčevsko rajanje, naročanje na sistematski pregled,dogovarjanje za projekte, vožnja otrok na popoldanske dejavnosti, trgovina… in tudi pred mano še nekaj priprav na službo, pisanje objav, načrtovanje jutrišnjega dne, kup perila, pa če se da, nekaj časa zase. Za branje, “čiliranje” na FBju in IGu, pogovori s prijateljicami, gledanje TVja… Vse to obogateno z neprestanimi beganjem misli kaj vse moram še urediti, premisliti, organizirati, naročiti in opraviti. Ni in ni konca. In ta čas, ko otroka spita, nujno potrebujem.

Ko gre nekaj v načrtu narobe

Včeraj zvečer nekaj ni in ni šlo kot sem si zamislila. Otroka po pravljici nista zaspala. Ian se je jokal. Ne jokal, kričal. Nina pa je govorila in govorila in govorila: “Mami, a veš…”, “Mami, a te lahko nekaj vprašam…” “Mami, a…”

“Obrni se in zaspi!” “Ian, pssssst, mamica je tukaj. Vse je ok.” “Nina, dovolj!”

Vedno bolj sem bila nervozna. Veliko opravkov je bilo še pred mano, ampak če otroka ne bosta zaspala, se mi bo vse podrlo. Srce mi je hitro bilo. Od nekakšne jeze, ker otroka ne zaspita, od skrbi, da bo to dolgo trajalo, od obupa, da mi bo zmanjkalo časa za vse.

Mami!

Najprej sem vztrajala v svojem odločnem jeznem tonu. Ponavadi deluje. Tokrat ni. Vztrajala sem še malo: “Pssssst! Aja, aja!” “Nina, prosim, dovolj, pozno je!” Ni delovalo. Srce mi je bilo še hitreje pod težo sesuvanja vseh mojih planov. Zaspati morata!
Takrat je Ian, ki ne zna reči še čisto nič (res nič!), začel jokati tako, da je zvenelo kot: “Maaaa-miiiii!” Prve parkrat sem se trudila napeti ušesa in samo sebe prepričevala, da zagotovo slišim narobe. Pa je tako zajokal še enkrat. Pa še enkrat. Seveda me je kar odneslo k posteljici. Stisnila sem ga k sebi in mirila. Zibala sem ga in mu pela. Takoj se je umiril. In meni je postalo toplo. Tak zlat fantek je.

Ulegla sva se k Nini. Obrazek se ji je razjasnil in z očmi je preverila, če lahko govori. Odobravajoče sem ji pokimala. “Mami, a vama povem, kaj sem danes sanjala?” “Daj!” Pripovedovala in pripovedovala je o vseh svojih sanjah (na sumu jo imam, da jih je bilo vsaj 80% izmišljenih zavoljo pridobivanja časa, ampak ni me motilo.) Kakšna faca je moja Nina.

Ura in pol

Uro in pol smo se crkljali, žgečkali, božali, ljubčkali, pogovarjali, smejali, zabavali in imeli radi. Ura in pol je minila hitro, a so se trenutki v njej zdeli večni. Topli, nežni, najlepši.

Po eni uri in pol sta se Nina in Ian skozi naše pogovore, smeh in crkljanje umirila. Iana sem položila v svojo posteljico, Nino pa božala po laskih in zaspala sta v parih minutah.

Ko sem po tej uri in pol ležala tam ob njima, nisem čutila nobene potrebe po telefonu, po pripravah, po organizaciji. Vse bo ok. Ni mi treba imeti vsega pod kontrolo. Ustavila sem se in svet se ni podrl.

Ko sem tako ležala tam ob njima in se počutila noro dobro, sem dojela: Danes nista onedva potrebovala mene. Danes sem jaz potrebovala njiju. 

 

Mamica 5 letne navihane Nine in dojenčka Iana, blogerka, podjetnica in inštruktorica Plesnega pilatesa. Želim si, da bi na Mamini mazi vsaka mamica našla oporo, podporo in ljubezen, ki jo lahko med sabo nudimo le mamice.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja