Tvoj otrok ne bo popoln

Draga mamica,

tvoj otrok ne bo popoln.

Ne glede na to ali bo spal pri tebi, ali ga boš povijala, ali dojila, ali nosila v Bobi, ali vzgajala po Montessori metodi, ali mu boš htrano uvajala BLW, ali mu boš brala samo izbrane pravljice in mu ponujala samo doma izdelane in lesene igrače. Na koncu ne bo popoln.

Danes o vzgoji vemo veliko. Vsaj mislimo tako. Da smo jo končno dognali. V potankost. Res?

Res verjamemo, da generacija naših otrok ne bo odkrila nekaj novega, nekaj boljšega, nekaj drugačnega? Da nam ne bo ničesar očitala? Res mislimo, da niso tako mislile že naše mame za nas?

“Včasih so vse delali narobe, danes imamo ogromno čustvenih invalidov, travmatiziranih odraslih,nesposobnih normalnih odnosov.” Tvoj otrok ne bo popoln! Morda bo bolj samozavesten, morda spretnejši na kakšnem področju, pa mu bo zato zmanjkalo kje drugje. Očital ti bo nekaj drugega. To otroci počnejo. To je prekletstvo, ki se ga starši ne bomo rešili s skupnim spanjem.

Tvoj otrok ne bo popoln. Imel bo travme, spopadal se bo z izzivi. Žalosten bo. Bolelo ga bo. Razočaran bo. Trpel bo. Čutil bo nepravičnost, predsodke, nekoč, če bo imel srečo, bo imel zlomljeno srce.

Tvoj otrok ne bo popoln. Ne zasluži si tega pritiska. Ne okradi ga pravice do učenja na napakah in srečanja z neuspehom, ne ščiti ga pred bolečino, žalostjo in krivico. Njegova pravica je, da se sooči z njimi in jih premaga.

Tvoj otrok ne bo popoln. Očital ti bo. Marsikaj. Brez skrbi. In ti boš mogla to vzdržati. Vztrajati pri tem, da si delala po najboljših močeh. Z vso ljubeznijo. Kot smo danes vedeli, znali in verjeli, da je prav.

Tvoj otrok ne bo popoln in to je ok. Tudi moj ne bo. In najina naloga je, da jima to dovoliva.

Da jima poveva, da tudi midve nisva popolni. Da delava napake, da se na njih učiva. Da naju je strah vsega tega, kar ju čaka.

Najini otroci ne bodo popolni. Ker to ni njihov namen.

In najin namen ni, da vzgojiva popolne otroke. Najin namen je, da vzgojiva srečne otroke, zadovoljne in pomirjene. Da so takšni kot so, z vsemi travmami vred, a srečni in živijo polno življenje. Z vsemi napakami vred. Ker popolnosti ni. In to je čar življenja.

P.S. Ta zapis je nastal kot odgovor na debate v storijih www.instagram.com/anja_oman/ , kjer smo se pogovarjale, zakaj smo mame danes tako ekstra zaščitniške in napadalne do drugih mam. Ugotovile smo, da zaradi strahu pred neuspehom, zaradi obsojanj drugih mam, zaradi 100001 “edinega pravilnega” načina vzgoje. Zaradi miljona informacij. Zaradi nepovezanosti.

Hvala mamici Ajdi, da mi je pomagala dojeti tole težko resnico. Tudi jaz se šele navajam nanjo. <3 Držimo skupaj, ker smo vse na istem! Nisi sama, mama!