Z Urošem sva sama veliko prepotovala in prišel je čas, da najino ljubezen do tujih dežel preneseva na otroka. Za naše prvo daljše potovanje sva izbrala Šrilanko. Ker je super primerna za družinsko potovanje, varna, ugodna, ravno prav velika in raznolika, s posebno kulturo, bogatim živalskim svetom in nešteto doživetji. Nikoli nama ne bo žal, da sva se odločila zanjo. 12 dni na Šrilanki smo dopolnili še z 8 dnevi na Maldivih.

Kako do Šrilanke

Pomoč pri organizaciji samostojnih potovanj Z letalom na poti

Ker smo se odločili za samostojno organizacijo potovanja, smo se po pomoč obrnili na Katjo iz Z letalom na poti. Katja nama je najprej pomagala izbrati destinacijo, potem je poiskala letalske karte, ki jih sama nikoli ne bi našla, pomagala je tudi z nasveti glede nočitev in prevozov.

Sploh je bila Katja celotno potovanje v ogromno pomoč. Kadarkoli sva imela vprašanje pred odhodom ali med potjo, sva se lahko obrnila nanjo in njenega moža, ki nudi vrhunsko storitev Zdravnik na klic. Ko potuješ po tujih deželah, je strokovna pomoč v primeru bolezni neprecenljiva.

Pripravljeni na pot. S seboj smo imeli marelo in bobo za Iana.

Zagreb – Šrilanka – Maldivi – Ljubljana

Katja nam je poiskala letalske karte prevoznika Turkish airlines z odhodom iz Zagreba in prihodom v Ljubljano. Obakrat s krajšim postankom v Istanbulu.

Ker Ian še ni dopolnil 2 leti, smo koristili opcijo, da potuje brezplačno, a brez svojega stola na letalu. To je edina stvar, ki jo od celega potovanja obžalujem 🙂 Ne računajte na to, da bo na letalu vseeno prostor. Pri nas je tja grede bil, nazaj pa ne. Na splošno so bila letališča in letala najbolj stresen del potovanja, ker se je Ian na check-inu, v vrstah, povsod v glavnem, drl. Na ves glas. Ni zdržal v vozičku, ni zdržal v bobi. Na letalu se je zviral, ni še gledal risank, zato se je težko zamotil, kljub temu, da to ni bil njegov prvi let in kljub temu, da sem bila odlično pripravljena s pripomočki. Malček pač.

Nočni leti

Izkušnja s Turkish airlines je bila sicer pozitivna. Iz Zagreba do Istanbula smo leteli dobri dve uri. Potem pa iz Istanbula do Colomba dobrih 8 ur. Katja je našla nočne lete v obe smeri, kar je bilo vrhunsko kar se spanja tiče. Iz Zagreba smo štartali ob 19.55 in v Colombo po dveh letih prišli ob 18h po njihovem času, kar je pomenilo večerjo in spanec in super izhodišče za začetek potovanja naslednji dan.

Po dolgi poti in prvi prespani noči smo raziskovanje Šrilanke začeli z zajtrkom v Negombu.

Prevozi in nočitve – najboljša izkušnja vseh časov

Z Urošem sicer najraje potujeva v lastni režiji in se ne bi odločila za potovanje z agencijo, sem pa zaradi dveh majhnih otrok vseeno razmišljala, da mi ni do tega, da bi čakali javne prevoze, se lovili z urami in prtljago in jokajočim Ianom in sem našla kompromis, ki je bil za moje pojme najboljša odločitev vseh časov: najem lokalnega voznika.

Med brskanjem po internetu sem naletela na Chamila tours, lokalno agencijo, ki nudi večdnevne privatne ture po Šrilanki. Pisala sem jim za ponudbo in skoraj padla s stola, ko sem jo dobila. Za privat prevoz z lokalnim voznikom, ki nas počaka na letališču, vozi skozi vse dele Šrilanke, ureja vse nočitve z zajtrkom ali polpenzionom (zadnje 3 noči celo polni penzion) v dobrih hotelih, vse vstopnine, prevoze z vlakom in tuktukom, safarije in nas na koncu odloži na letališču, so za 12 dni računali 1890€. Za vse.

Tale klimatiziran kombi je bil zlata vreden, še bolj pa Hashen, naš vodič.

Vem, da bi z javnimi prevozi in cenejšimi hoteli prišli še ceneje skozi, ampak ta izkušnja je resnično neponovljiva in mislim, da naša izkušnja ne bi bila pol tako dobra kot je bila z našim Hashenom. Lokalci se stvari zmenijo drugače kot bi se sam. Med vožnjo nam je ogromno povedal o pokrajini in ljudeh, o življenju, veri, živalih, stanju, šolah, hrani… in nas odpeljal v lokalne gostilne.

Najboljši voznik/vodič/varuška na svetu.

Poleg tega, da smo imeli prtljago vedno lahko v avtu in da je bil avto klimatiziran, poleg tega, da nas je Hashen vedno pripeljal točno do tja, kjer smo želeli biti in poleg tega, da se je vedno vse zmenil za nas, je bil še noro navdušen nad otrokoma. Ogromno se je ukvarjal z njima, ostal z Ianom v avtu, če je ta še spal, ko smo imeli kakšen ogled, ga zabaval, da sva lahko z Urošem v miru pojedla in nosil na naših gorskih podvigih. NEPRECENLJIVO. Absolutno priporočam, da si izberete to varianto, če potujete z majhnimi otroki, ker odtehta ogromno in omogoča, da vidite več kot bi sicer,

Hashen in Ian sta postala prava prijatelja. Še vedno smo v stikih.

POZOR! Ko sem rezervirala turo preko gmaila :), nism nič plačala vnaprej. Zmenili smo se za uro, ko nas poberejo na letališču in poslali spisek vseh hotelov, kjer naj bi spali. Nobenega zagotovila, nobenega predplačila, nobenih dokazil o rezervacijah… Ko smo prišli na Šrilanko sva se z Urošem malo bala, kaj se zgodi, če ne pridejo po naju. Pa so. In zmenjeni smo bili, da plačava pol vnaprej, pol na koncu. Nakar je Uroš šel s Hashenom zmenjat ves denar in mu vsega tudi takoj dal. Hashen nas je pustil pred hotelom in se odpeljal. Jaz sem bila valda jezna na Uroša, ker nisva niti slučajno vedela, kdo je Hashen in ali se bo vrnil še kdaj. Pa se je. In Uroš je ostal živ. Šrilančani pa so se izkazali kot možje svoje besede. In kasneje kot še veliko več.

12 dni na Šrilanki

Odločila sva se za jugozahodno Šrilanko, ki je februarja bolj vremensko prijazna. Želela sva obiskati vse pomembnejše točke v tem delu Šrilanke in skupaj s Chamila tours, ki so organizirali celotno turo po najinih željah, nam je uspelo čisto vse.

Dan 1: Negombo

Hashen nas je na letališču pobral ob 18.00 in nas odpeljal do morja v Negombu, kjer smo v restavraciji ob morju pojedli večerjo. Očitno so ocenili, da nam bodo za prvi večer ponudili restavracijo, ki poleg šrilanpke nudi tudi bolj mednarodno kuhinjo, kar je bila v resnici v redu izbira. Jaz sem lahko začela z kariji, otroka pa sta se najedla z bolj poznanimi jedmi. V planu smo imeli še vožnjo s čolnom, a smo bili preveč utrujeni. Hashen je z nekaj klici vse uredil in organiziral, da se bomo s čolnom po Negombu vozili zadnji dan. Potem nas je odpeljal v naš prvi hotel, kjer smo prespali.

Prvi sprehod po Šrilanški plaži.
Dobro jutro v prvi dan!

Dan 2: Dambulla tempelj – Minneriya safari

Po dobro prespani noči in zajtrku smo se odpravili v Dambullo, da bi si ogledali jamski tempelj Dambulla. Šrilanka je večinoma budistična (70,2%), kar pomeni da skoraj na vsakem koraku srečaš templje in kipe Bude.

Jamski tempelj Dambulla (znan tudi kot zlati tempelj Dambule) je na seznamu svetovne dediščine Unesca in je največji in najbolje ohranjen jamski kompleks na Šrilanki. Glavne zanimivosti so razporejene po petih jamah, ki vsebujejo kipe in slike. Ti so povezani z Gautama Budo in njegovim življenjem. Skupno je v templju 153 Budovih kipov, trije kipi šrilanških kraljev in štirje kipi bogov in boginj ter 2.100 kvadratnih metrov poslikav.

Tempelj stoji v jami, v skali.
V templje je potrebno vstopati bos in pokrit čez kolena.
V Dambula templju je več kipov stoječe, sedeče in ležeče Bude in poslikav, ki pokrivajo površino 2.100 kvadratnih metrov.
Glede na to, kako Buda sedi, leži, ima postavljene roke… predstavlja različne trenutke v Budinem življenju in s tem drugačni sporočilo.
Nini in Ianu je bilo posebej všeč, da sta bila lahko bosa.

Potovanje smo nadaljevali s prvim safarijem. Odločili smo se, da slonov ne bomo šli gledat v slonje sirotišnice in podobno, ampak bi jih radi videli divje, v naravnem habitatu. Narodni park Minneriyja zaradi svoje visoke trave privlači šrilanške slone, da se v njem zbirajo. V povprečju jih je v parku 100-200, ob prilikah pa naj bi jih našteli celo do 700.

Slonov je v parku očitno res veliko, saj smo samo na našem safariju srečali več skupin. Moške slone, ki živijo sami in slonje mame z mladički. Super izkušnja za otroka in za naju.

Naš safari avto.
Sloniiii!
Hashen je Ianu avtosedež prestavil tudi v naš safari jeep in Ian je lahko med vožnjo spal.
Slonjo mamo z mladički smo ujeli ravno, ko so pili vodo.

Po safariju smo se odpeljali do čudovitega Nice place hotel, kjer smo imeli polpenzion in ostali 2 noči. Hotel leži sredi džungle in zvoki, ki ga obdajajo so neverjetni. Hotel ima tudi bazen, ki smo ga dodobra izkoristili. V vseh hotelih so Ianu uredili otroško posteljico.

Obdani z džunglo.
Ian je na samopostrežnih večerjah jedel zelenjavno juho in kruh, mi trije pa smo preizkušali tipične šrilanške jedi.

Dan 3: Starodavno mesto Polonnaruwa – Skala Pidurangala

Tretji dan smo se odpeljali do starodavnega mesta Polonnaruwa, polnega čudovitih templjev in mestnih stavb, ki priča o disciplini in veličini prvih vladarjev. Med sprehodom po mogočnih ruševinah te ves čas spremljajo opice.

Nina in Ian med sprehodom po Polonnaruwi.
Velja pravilo, da se na fotografiji nikoli ne smeš s hrbtom obrniti proti Budi.
Mesto je pokrito s peskom.

Preden smo se povzpeli na skalo, ki je bila prva izmed mnogih, smo se ustavili še na nekaj medpostajah. Šrilanka ima ogromno voda in zelo razgibano pokrajino. Veliko je hribov in skal, veliko je rek in slapov. Na poti so nas vseskozi spremljale opice.

Kokos, ki ti ga kar pred tabo “izdolbejo”, stane 20 centov. Kasneje na Maldivih je ta isti kokos stal 4,5€.

Hashen nas je na kosilo peljal v lokalno gostilno ob riževem polju, ki je nikoli v življenju ne bi sami našli. Nikoli. To je bilo tako avtentično, kolikor se le da. Ogromno sadja, riž in več vrst karija v glinenih posodah. Jedli smo kar s palminega lista. Čudovita izkušnja.

Vhod v restavracijo.
Restavracija.
Lepše ne gre.
Avtentična šrilanška hrana je precej pekoča. Ampak odlična. Za otroke se vedno dobi dovolj sadja in zelenjave.

Po okrepitvi smo se podali na skalo. Visoko skalo. Skalo Pirudangala. Priznam, da sem vmes skoraj duši izpustila. Iana je nesel kar Hashen, saj smo morali dejansko splezati na vrh. Nekaj, kar si ne bi v življenju mislila, da bom počela, pa sem vesela, da sem. Razgled je bil božanski.

Na vrhu, z razgledom na Sigriyo.
Brez Hashena bi se sredi poti zagotovo obrnili.
Opice smo srečali tudi na vrhu skale. So prijazne, samo hrane ne smeš imeti okoli njih.

Nismo se povzpeli na bolj znano skalo Sigriyo, smo jo samo opazovali iz naše skale. Hashen je rekel, da je tam preveč ljudi. (Res pa je, da je mogoče pozabil, da je pandemija in Azijci že niso imeli vstopa v Šrilanko. Kamorkoli smo prišli, smo bili bolj ali ne sami. Šrilanka se je za turizem popolnoma zaprla le nekaj dni po tem, ko smo mi prišli nazaj v Slovenijo.)

Sigriya iz trdnih tal.

Odpeljali smo se nazaj v hotel, se še enkrat odpravili na bazen, ki je noro pasal po vročem dnevu, pojedli večerjo in zaspali. Spat smo hodili kar zgodaj, ker smo bili precej utrujeni od vseh avantur.

Dan 4: Ayurvedski vrt – Kandy

Zjutraj smo zapustili naš hotel sredi džungle in se odpravili proti včasih glavnemu mestu  Šrilanke Kandyju. Na poti smo se ustavili v ayurvedskem botaničnem vrtu, ki je navdušil vse 4. Videti, kako rastejo čokolada, muškatni orešček, cimet, čaj, kava in kup začimb, je čudovito.

Poleg čudovitega sprehoda nas je vodič seznanil z Ayurvedo in nam razlagal, kako močno povezani smo ljudje z rastlinami in kako zdravilne so za nas. Uroš si je kupil ayurvedski čaj, ki mu je res končno pomagal premagati kašelj, Nina si je zaželela aloe vero v primeru poškodb, kupili pa smo še citronko, ki pomaga odganjati komarje.

Nina in Ian sta bila deležna tudi prave ayurvedske masaže. Otroke imajo na Šrilanki noro radi. Je zelo varna država, sploh za otroke.

Spoznavamo eksotične rastline.
Ayurvedska masaža.

Pot smo nadaljevali do našega novega hotela Riverside villa v Kandyju. Spet krasen hotel, ob reki, z bazenom. Tudi tukaj smo imeli polpenzion, tokrat smo lahko izbirali, kaj bomo jedli. Posebej sta se v hotelu zabavala otroka, saj so ju stregli spredaj in zadaj. Da sva lahko z Urošem pojedla kosilo in večerjo v miru, so otroka kar vzeli in ju peljali naokoli ter jima predstavili pasijonko.

Riverside villa v Kandyju.

Kandy je veliko, a zelo tradicionalno mesto. Zato smo tukaj zvečer imeli tudi tradicionalno predstavo. Tu smo se previč srečali z gnečo, a Hashen nam je uredil karte v prvi vrsti. Predstava je bila zanimiva, sploh zadnji del, ko so hodili po žerjavici in bruhali ogenj.

Video posnetke vseh teh utrinkov si lahko pogledaš na mojem Instagramu.

Po predstavi smo se vrnili v hotel, kjer sta otroka spet prišla na svoh račun s strani osebja in sta še onedva priredila nek nastop. Midva pa sva v miru spila eno pijačo. Do te točke je bilo z otrokoma zabavno, a tudi naporno. Čeprav smo si vsak dan zadali razmeroma malo in smo imeli ves čas lasten prevoz, so otroci tudi na drugem koncu sveta še vedno otroci.

Dan 5: Kandy tempelj zoba Bude – botanični vrt Peradeniya – čajna plantaža – Ramboda

Po zajtrku smo spet spakirali kovčke in se odpravili v središče Kandyja. Kandy je mesto okronano z razgibanimi griči in dopolnjeno s slikovitim jezerom. Velja za zatočišče sprostitve in uživanja. Še danes velja za kulturno prestolnico Šrilanke zaradi prisotnosti starodavnega templja Svetega zoba.

Ena izmed prvih Ianovih besed je bila tuk tuk 🙂

Tempelj svetega zoba je bil izjemno poln. Pa ne turistov, ampak Šrilančanov, ki so se hoteli pokloniti Budi. Oz. zobu Bude. Zob se nahaja v majhni košarici sredi templja, kamor te vodi nepregledna množica. Zanimivo je, da mame brez problema v templju dojijo, otroci spijo, čez vse skupaj odmevata petje in glasba. Ogromno dražljajev in ogromno ljudi.

Vodič nam je veliko povedal o zgodovini budizma, o Budini zgodbi in o zadnjih aktualnih dogodkih.

Pred templjem Svetega zoba.

Po precej divji izkušnji s templjem smo se odpeljali v botanični vrt Peradeniya, kjer se mi zdi, da smo se prvič zares umirili, sprostili in se končno navadili na potovanje, tujo deželo in vse, kar doživljamo. Najina skrb ob vsem je očitno minila, otroka pa sta se tudi navadila, da smo na potovanju. V parku sta se zdivjala, pojedli smo sladoled in se za dolgo časa samo usedli pod palme.

Svoboda 🙂
Bambus.
Netopirji na drevesu.

Po botaničnem vrtu smo obiskali čajno plantažo. Šrilanka je 4. največja izvoznica čaja na svetu. Pokazali so nam, kako čaj raste in kako izgleda potem njegova pot do naših skodelic. Povedali so nam, da pravi čaj, ki ga kupujemo pri nas, ni čaj visoke kvalitete in nam pokazali razliko. Z Urošem sva prvič pila zlati čaj in beli čaj. Oba sva tudi kupila po noro visoki ceni. Haha.

Med plantažami čaja je kup napisov različnih misli.
Velika tovarna čaja.
Manjši kot so delci čaja, bolj je obdelan in smatran za slabšega.
Ian, glavni pokuševalec.

Kasneje smo se o čaju naučili še veliko več in ugotovili, da je bila tole prava turistična past. Ampak tudi to je treba doživeti. Zvečer smo prispeli v naš nov hotel, ki je bil prvi z norim razgledom. Sedaj smo bili namreč v hribnem predelu, v samem središču Šrilanke. Hotel se nahaja tik ob Rambodskih slapovih in je zaradi svoje višine v meni skoraj zbujal malo vrtoglavice.

Večerja z razgledom.
Razgled naravnost iz sobe – cela stran z razgledom je bila steklena.

Dan 6: Slapovi Ramboda – Najlepša vožnja z vlakom do Elle

Po odličnem zajtrku (tudi tukaj smo dobili krožnik svežega sadja, sveže iztisnjen sadni sok po izbiri in jajca oz. omleto s prilogo zelenjave), smo se odpravili do Rambodskih slapov. Pot je bila kar zahtevna, saj gre za hribovit predel in se najprej močno spustiš do slapov, potem pa se moraš spet povzpeti navzgor. Ampak je bil lep sprehod in vmes smo videli še nekaj kuščarjev.

Rambodski slapovi.

Po slapovih smo se odpeljali v Nanuoyo od koder smo se podali na vlak do Elle. Točno ta vožnja z vlakom, ko traja dobri dve uri, je bila označena za eno najlepših voženj z vlakom na svetu.

Naju je skrbelo, kako bo vožnjo preživel Ian, ampak na koncu je bil noro navdušen in je celo pot skozi okno opazoval čudovito pokrajino. Na vlaku so prodajali tudi hrano – samoe, majhne zvitke, ki pa so bili prepekoči za otroka. Če se odpravite na to vožnjo, imejte s sabo nujno vodo in kakšne prigrizke ter nekaj toplega, saj v najvišjem predelu močno hladno zapiha.

Med vožnjo smo videki neskončne plantaže čaja, obiralke čaja, lokalne hišice, polja, opice… absolutno je to res ena najlepših voženj z vlakom na svetu.

Hashen nam je kupil karte in nas pospremil na vlak, potem pa se poslovil, saj je moral do Elle prepeljati naš avto.
Ian je navdušeno opazoval skozi okno.
Lokalna hiška z vrtom.
Ideja, da bi ujela Uroša, kako gleda skozi okno, kot to delajo pravi Instagramerji, ni uspela 🙂 Več videov iz te vožnje pa imam na Instagramu v highlightu Šrilanka 1.

Pripeljali smo se v nama najljubše mesto v teh koncih, Ello. Živahno žurersko mestece ima poseben vibe. Lokalček ob lokalčku, vse v bambusu, odlična hrana in koktejli. Čisto nekaj drugega od tradicionalnega Kandyja.

Hashen nam je predstavil enega od lokalov in naslednje dni nismo šli več v drugega. Tako nas je navdušil. Cel v bambusu, z izvrstno ponudbo hrane. Otroka sta dobila špagete, Uroš burger, jaz pa sem dva dni jedla kari iz pečice zavit v palmin list. Noro dobro.

V en in isti lokal v Elli – Chil, smo se vračali podnevi in ponoči.
Šele sedaj na fotkah vidim, kako zelo obseden je bil Ian s flaško haha

Tudi v Elli smo imeli neprekosljivo čudovit razgled iz hotela. Ella Gap Panorama je bil sicer popolnoma navaden hotel, a z dihjemajočim razgledom. Do centra mesta smo imeli 10 minut peš.

Razgled iz sobe.
Razgled z vrta.
Razgled zvečer.

Dan 7: Lipton seat – Little Adam’s peak – 9 arches bridge

V Elli smo se odlično naspali in zjutraj nadaljevali potovanje z novim prevoznim sredstvom – s tuk tuki. Odpeljali so nas visoko mimo vasic obiralk in zbiralcev čaja (čaj nabirajo ženske, tehtajo in zbirajo ter obdelujejo nasade pa moški).

Pot s tuk tuki je bila precej divja, razgled na Lipton seatu pa že spet božanski.

Pisana vasica zaposlenih na plantažah čaja. Vse to okoli je čaj.
Tuk tuki.
Lipton seat. Na vrhu plantaž čaja.
Razgled na dolino.

Podali smo se tudi med čajevce in ugotovili, da je obiranje zelooo naporno delo za celo telo. Hoja v hrib, stalna sklonjenost, hitro obiranje, nošenje vreče čaja na glavi… Plus, da imajo zelo stroge norme.

Nina obira čaj, v ozadju prave nabiralke.
Sem še jaz poskusila…

Po zanimivi izkušnji s plantažami čaja, ki so neskončne, smo se podali na Little Adam’s peak. Tokrat kar peš. In ja, ne, ne bi šla še enkrat. Čudovit razgled, ampak prevročeeee. Res prevroče in previsoko. Hashen je pa kot srnica skakljal na te vrhove.

Meni je bil iz naše sobe lepši razgled hahahah

Po povzpetju na hrib smo se odpravili do 9 arches bridge-a, eno najbolj znanih znamenitosti na Šrianki. Sprehod do mostu je bil kar dolg in spet zelo vroč, a zanimiv, ker smo hodili mimo gostega rastlinja. Ko smo prispeli, je bilo tam že kar nekaj turistov. Privoščili smo si kokos, da smo se odžejali in pečeno koruzo. Kako noro je jesti pečeno koruzo sredi februarja.

Ko je vlak odpeljal mimo, smo se prestavili na progo, saj vlak mimo pelje le enkrat v dnevu. Tu smo se zadržali zelo dolgo. Otroka sta se igrala, prijetno je biko v senci dreves, pe danes ne vemo, zakaj smo ostali toliko časa, neka prijetna energija vlada tam.

Pot do mostu je skozi zaraščen tropski gozd.
Vsi smo kar viseli tam na tirih 🙂

Po dolgem sprehodu nazaj do avta, smo še zadnjič zaspali v Elli in se pripravili na zadnji dve postaji. Na poti do Yala parka smo se ustavili še ob nekaj slapovih in v lokalnih hišah.

Dan 8: Narodni park Yala (safari)

Naša predzadnja postaja je bil narodni park Yala. Končno smo prišli na jug, čisto do morja. Prespali smo v čudovitem resortu z bazenom, ki ga žal ne najdem več na bookingu. Najprej smo se skopali, nato pa smo imeli safari.

Meni je bil ta safari še boljši od prvega. Videli smo ogromno živali. Od vodnih bivolov, srnjakov, divjih prašičev, do več vrst ptic, krokodila in nekaj slonov. V parku lahko, če imaš srečo, vidiš tudi leoparda ali črnega medveda. Pravijo, da je ta safari najbolj podoben afriškemu.

Vodni bivoli, antilope in ptice.
Krokodil.
Park je sicer ogromen in le redko srečaš druge obiskovalce, dokler nekdo ne zagleda leoparda ali medveda… Takrat je takole…
Safari se konča ob morju.
Sončni zahod v safariju.

Po safariju smo se odpravili na nočno kopanje v bazenu in si privoščili lokalno večerjo. Kari dobiš v več majhnih krožnikih. Obožujem ga! Vsak dan sem jedla kari :).

Jaz kari, ostali pomfri in rakce 🙂

Dan 9, 10 in 11: Mirissa beach

Zadnje tri noči smo preživeli na plaži v obmorskem mestecu Mirissa. Čudovit hotel Paradise beach club hotel nas je popolnoma navdušil. Stoji na peščen plaži z vrhunskimi valovi, ima bazen, noro dobro postrežbo, pripadal nam je polni penzion, dovolj je sence, do morja pa je točno 10 korakov.

Od hotela do morja je 10 korakov.

V MIrissi smo neznansko uživali. Plavali smo, se sončili, si sposodili deske za body surfanje, Ian in Nina sta zgradila ogromno peščenih gradov, skakala po valovih in v bazenu. Na bazenu nam je družbo delala opica, na plaži rakci. Hrana v hotelu je bila odlična, z noro izbiro. Večere smo porabili za sprehode po živahnem mestecu. Čudovita izkušnja in popoln zaključek popotovanja po Šrilanki.

Največji peskovnik na svetu.
Urop je že kar dobro obvladal valove, Nina pa tudi.
Bežanje pred valovi.
Večerno kopanje v bazenu.

Izleti iz Mirisse:

Dopoldneve smo še vedno izkoristili za izlete. Obiskali smo ribiče na palicah, riževo polje, želvje zatočišče, utrdbo Galle in se odpravili na ogled sinjih kitov. Vsaka izkušnja zase je bila popolna. Popoldnevi in večeri v Mirissi pa so dodali piko na i.

Riževo polje s strašilom.
Spoznavanje z želvicami.
Na opazovanju sinjih kitov je bilo noro, ampak nama z Nino je bilo tako slabo, da nisem uspela fotkat nič več od tegale začetka. Kote smo videli in komaj čakali, da spet stopimo na kopno 🙂
Galle fort. Tu smo srečali Šrilančana, ki se je učil Slovensko. 🙂
Vse dneve pa smo končali na naši plaži pred hotelom.

Dan 12: Negombo

Zadnji dan nas je Hashen še zadnjič pobral pred hotelom in nas odpeljal v Negombo, od koder smo leteli potem naprej na Maldive. Preden smo odšli na letališče, nas je s čolnom pobeljal po reki v Negombu in pokazal svojo vas ter nas za popoln zaključek povabil na čaj k sebi domov. V kakšni majhni hišici živi s starši, dvema sestrama in nečaki. To je noro. A so srečni, zadovoljni, veseli, nasmejani. Imajo gozd in reko in sonce in drug drugega. Čudovit zaključek potovanja. Zelo težko smo se poslovili.

Vožnja z čolnom v Negombu.
Čaj in piškoti v dnevni sobi pri Hashenu.
Hashenova družina z Nino in Ianom.

Poleg vsega, kar smo videli, nam bo najbolj v spominu ostalo, kako zelo imajo na Šrilanki radi otroke. Ian je bil kot največji car. Vsi so ga nosili v naročju, od voznika tuk tuka do natakarjev… Na Šrilanki še nikoli ni bilo ugrabitve otroka, otroci so sveti, kot tudi morajo biti.

Šrilanko absolutno priporočamo kot idelano destinacijo za družine z majhnimi otroki. Navdušeni bodo nad številnimi živalmi, morjem, peskom in prijaznostjo ljudi.

Nadaljevanje poti na Maldive

Prišli smo na letališče in odleteli naravnost na Maldive, kjer smo ostali 8 dni. Kako smo izbrali otok, si lahko prebereš tukaj. Kako smo se imeli na izbranem otoku pa tukaj. Maldivi so bili res čudovita izkušnja in je ne bi menjala, je pa finančno 8 dni na Maldivih prišlo 2x dražje kot 12 dni Šrilanke. Ne bom rekla, da bi raje izbrali več Šrilanke, ker ne damo te izkušnje za nič na svetu, ampak v zadnjem hotelu na plaži v Mirissi bi za ta denar lahko ostali cel mesec…

Maldivi so bili prekrasno nadaljevanje poti.

Cena

Na Šrilanki se plačuje v Šrilanskih rupijih. Bankomati so na voljo na vsakem koraku.

Letalske karte:
– Cena za letalske karte Zagreb – Šrilanka – Maldivi – Ljubljana za 2 odrasli osebi, 1 otroka in 1 “dojenčka” je bila 2200€. Razen Šrilanka – Maldivi, ko smo leteli z Emirati, smo leteli s Turkish airlines.

Nočitve s polpenzionom oz. polnim penzionom (11x), vse vstopnine, safariji, ogled kitov, prevozi, vlak, tuk tuki…:
Vse skupaj nas je prišlo 1890€. Nimamo pojma, koliko pridejo vstopnine ali prevozi, če jih plačuješ sam.

Hrana: 
Ker smo imele zajtrke, večerje in včasih tudi kosila pokrita, smo za pijače in kosila za vse 4 porabili še 20-30€ na dan.

Napitnina: 
Vsak vodič v templju, voznik tuk tuka… pričakuje napitnino. Tega mi dolgo nismo vedeli in je Hashen plačeval 🙂 Na koncu sva vso napitnino tako namenila kar Hashenu.

Veva, da bi lahko Šrilanko doživeli veliko ceneje, lahko pa bi jo tudi še dražje. Cena je odvisna od želja in organizacije. Pazite, da vas ne poremamijo kakšni slovenski agenti ali lastniki vil na Šrilanki, ki vam bodo zaračunali veliko več kot bi plačali lokalni agenciji ali posestvi. Za nižjo ceno pa se obrnite na Katjo Kenda, Z letalom na poti.

Za video utrinke iz potovanja si lahko pogledaš storije na mojem Instagram profilu (začne se s Šrilanka 1, sledi Šrilanka 2 in potem še Maldivi).

Za vso pomoč in organizacijo se še enkrat zahvaljujem Katji, Z letalom na poti in Zdravnik na klic. Katja vam ne bo znala samo svetovati v zvezi z organizacijo potovanj, v zadnjih dveh letih je mnogim pomagala tudi pri spreminjajočih se ukrepih. Če se kam odpravljate na lastno pest, jo je dobro imeti blizu.

PREBERITE ŠE: London za otroke

Mamica 6 letne navihane Nine in malčka Iana, blogerka, učiteljica in inštruktorica Plesnega pilatesa. Želim si, da bi na Mamini mazi vsaka mamica našla oporo, podporo in ljubezen, ki si jo lahko med sabo nudimo le mamice.



Poglej tudi

Naroči se
Obvesti me o
0 Comments
Inline Feedbacks
Prikaži vse komentarje