SREČA

Dovolj imamo. Vsega. Prostora, časa, materiala, možnosti, priložnosti. Preveč, v resnici. Preveč vsega. In ko imamo preveč vsega, se zgodi, da nam je dolgčas. In ko nam je dolgčas, začnemo gledati ali globlje vase, ali, še pogosteje, daleč okoli sebe. Včasih gledamo tiste, k imajo manj, še raje pa gledamo tiste, ki imajo še več. Gledamo te ”še bolj srečne” in oni gledajo tiste ”še še bolj srečne”.

V današnjem zahodnem sistemu se pač preveč prostora, časa, materiala, možnosti in priložnosti, enači s srečo. Za to nismo krivi sami, to so nam in nam vcepljajo na vsakem koraku. Pritisk biti eden izmed ”srečnih” je precej visok. In še tisti izgovor, kako so nekateri vse dobili na pladnju in jim je bilo lažje, več ne deluje, saj se vsi že kar dobro zavedamo, da je vsak svoje sreče kovač. In kuje in kuje in kuje. 24 ur na dan, če hoče res kaj dobrega skovati. ”Work hard, play hard.”

Medtem življenje teče dalje. Eni kujejo, drugi jih opazujejo. Mogoče jim zavidajo, mogoče se jim samo smejijo, za zabavo, mogoče jih občudujejo, mogoče jih krivijo za svojo ”nesrečo”. Kakorkoli že, eni kujejo, drugi opazujejo. Brez besed, ne da bi se kdaj srečali v živo, se usedli, se pogovorili, si namenili pogled, objem, čas. In življenje teče mimo. Mimo obojih. Tistih noro srečnih in tistih manj, a vseeno dovolj srečnih.

Vse to spremljajo majhna bitjeca. Spremljajo veliko bolj, kot si mi mislimo. Ne rečejo nič, saj še ne vejo, kaj se dogaja. Učijo se. Za življenje. Gledajo naše izraze, čutijo našo energijo. Opazujejo. Medtem se v njihovih možganih razvijajo povezave. Povezave, ki vplivajo na to, kakšen odrasel bo nekdo.

Opazujejo naše kovanje in naše opazovanje tistih, ki kujejo. Ne razumejo še, ne enih, ne drugih. Ne morejo. Ne čutijo še pristika, stiske, želje po več. Za njih sreča še ni v prostoru, času, materialu, možnostih in priložnostih. Za njih je sreča naš pogled, naš dotik, naša beseda, naš nasmeh. Njihova edina želja je, da bi bili mi srečni. In njihova edina sreča smo mi.

<3

P.S. Ob tem videu sem jokala. Ne vem zakaj. Saj ni nič takega, kar ne bi vedela. Ali je? Prešinilo me je kako zaposlena sem z opazovanjem drugih oz. s kovanjem svoje sreče, ko mi ta leži pred nosom. Seveda, težko je. Da imamo lahko vsega dovolj, moramo trdo delati, tak je sistem, drugače ne gre, ampak a res ne moremo bolje preživeti svojega prostega časa?