Se spomniš?

Danes se v vzgoji vsake toliko najde neka veja ali smer, ki s svojimi trdnimi prepričanji spremeni mnenje mamic po vsem svetu. Pred časom je bilo to prepričanje o tem, da ima otrok pravico do nedeljenja. Prepričanje, da otroku deljenja ne smemo vsiljevati, saj mu s tem povzročimo nepopravljive travme in vplivamo na to v kakšno osebnost bo odrasel, je prevzelo tudi slovenske mamice.

To, da si takrat napisal karkoli proti temu prepričanju, je sprožilo val negativnih komentarjev. Podobno kot se to še vedno dogaja pri temah o cepljenju ali veganstvu. Tudi sama sem za trenutek padla pod vpliv gibanja proti deljenju. To je trajalo celo kakšen teden. Tako zelo sem verjela, da moja Nina, središče mojega in vseh ostalih vesolj, občuti stisko, ko mora deliti (ne posoditi za domov ali dati ampak deliti!), da sem pisala mamici, ki je prva zapisala to prepričanje v blogu, ki je dosegel nepredstavljive množice, in jo prosila, če lahko njen zapis prevedem in delim na svojem blogu.

Potem pa sem malo prespala. Prepričana sem, da sem kot otrok morala deliti igrače. In bonbone. Pa se ne spomnim niti enega samega trenutka, ko bi to v meni vzbudilo občutek strahu. Veliko bolj se spomnim trenutkov, ko smo se s prijatelji skupaj igrali in si delili vse kar smo imeli. Spomnim se, kako lepo mi je bilo pri srcu, ko je nekdo z mano podelil igrače. In jaz sem jih nazaj. To je pomenilo, da sva prijatelja. Tako preprosto je bilo to. Spomnim se, da sva s sestro skupaj igrali Game boy! Ja, skupaj! Ena je z Mariom skakala, druga pa hodila naprej in nazaj. In ob teh spomnih se mi vsakič nariše nasmeh na obraz (danes s temi hormoni tudi solze – solze sreče) in srce se mi napolni z ljubeznijo.

Se ti spomniš trenutka iz svojega otroštva, ki bi te zaznamoval, ker si moral/a nekaj deliti s prijatelji? (Pa pustimo zdaj tisto, ko si kdo res ni zaslužil in se ti je zdelo ”za mal” ;)).

Kadar delimo, ničesar ne izgubimo, v resnici ogromnoooo pridobimo! In če tega otroke učimo od majhnih nog in se ne prepričujemo, da je deljenje slabo, ker povzroča stisko, lahko dobimo odrasle, ki bodo imeli en kup čudovitih spominov iz otroštva. Odrasle, ki bodo z veseljem delili tudi, ko bodo odrasli. Delili bodo svojo srečo z vsemi, ki bodo v njihovi bližini, svojo hrano s tistimi, ki jo potrebujejo in svojo bolečino s svojimi pravimi prijatelji. Dobimo lahko odrasle, ki ne bodo komentirali: ”Saj svojega avta tudi ne posodiš”, ker bodo nekje v sebi mislili: ”Zakaj pa ne? Seveda ga, če ga prijatelj potrebuje.”

Kadar delimo, v resnici množimo pozitivno energijo in ljubezen. To lahko odlično vidimo na primeru, ko dobimo otroka. In potem še enega. In morda še enega. Se je naša ljubezen zmanjšala ali zvečala? Ko delimo svojo hrano, smo bolj lačni? Ali smo bolj polni? Polni topline. Ko delimo svoje mnenje, se njegova moč zmanjša ali zveča?

Danes je tako težko odločiti med tem, kar nam nekdo reče in kaj je v resnici res in prav. Hitro nas odnese.  Vsi moramo biti boljši, večji, močnejši. A če res dobro premislimo: Je bil kdaj v celi zgodovini človeštva najmočnejši nekdo, ki je bil sam? Nekdo, ki ni delil? Nekdo, ki je privoščil dobro samo sebi? Ali so bili najmočnejši tisti, ki so delili? Svojo energijo, svoje znanje, svojo dobroto?

Se spomniš, kako lepo je bilo, ko je mama Maji kupila čokolado in smo si jo na igrišču vsi razdelili? Se spomniš, kako lepo je bilo, ko je Klemen dobil nov avto na daljinca in je pustil, da ga pelješ tudi ti? Vsi se spomnimo! Tudi Maja in Klemen! <3

 

Poglej tudi

Komentiraj