Samo za vsak slučaj

Vsak dan se ukvarjamo z vsakdanjimi stvarmi. Logično. Skrbimo, da bomo nekaj zdravega pojedli, da se bomo gibali, da bo nekaj časa za počitek in da se bomo na splošno lahko imeli čimbolj lepo. To nam predstavlja ves naš svet. Ampak…

Danes sem na spletni strani Migi migi rešila test o mojem poznavanju prve pomoči za odrasle. Osvežitvenega tečaja sem se udeležila lani, zato je moj rezultat še kar ok: 

Pa vendar. 8 od 10? Torej mi 2x ne bi niti približno uspelo, za ostalih 8 pa imam sicer teoretično znanje, ampak ali bi si zares upala? Ko gre za najbližje, bi si upala bolj ali še manj? In čeprav poznam teorijo za prvo pomoč za odrasle, kaj pa za dojenčke? In majhne otroke? Mi je dalo misliti. 

Zdrava prehrana, rekreacija in izogibanje stresu so definitivno glavni del našega zdravja. Tega se zavedamo vse mamice in tudi jaz kot mamica skrbim, da zdrave navade prenašam na svoje otroke. Ozaveščanja na tem področju je ogromno in sem tiste vrste mamice, ki so ji te stvari pomembne. Zavedam se, da so zdrave navade popotnica za celo življenje. Kaj pa, ko vse to ne šteje veliko? Ko tečejo minute? Sem poskrbela, da bi znala ukrepati tudi takrat? 

Se mi zdi, da vsake toliko celo naletim na prispevke s takšno vsebino, a jih zelo na hitro preletim. Ker nam se to ne bo zgodilo. Udeležila sem se tudi tečaja prve pomoči za dojenčke in otroke. Že 2x, pa vseeno kar nekako ne morem priklicati vseh informacij. Sem poslušala, ampak ali je možno, da sem nevede vse skupaj potiskala nekam v podzavest, ker se NAM to vendar ne more zgoditi? Moji res vrhunski zapiski iz predavanja izgledajo takole:
 

Enkrat sem nekje prebrala, da je to povsem naravna človeška samoobramba. Če bi namreč razmišljali, kaj vse se nam in našim otrokom lahko zgodi, bi se nam že od tega zmešalo. Pa vendar. Vsake toliko osvežiti tečaj ali pa vsaj prebrati nekaj najpomembnejših ukrepov ob nesreči, nas ne stane nič. Morda pa nas nekoč stane vsega. 

Nam se, srčno upam, to ne more zgoditi. In vam, spet srčno upam, tudi ne. Ampak za vsak slučaj… <3 

Reši kviz na migimigi.si in osveži svoje znanje. Samo za vsak slučaj.

Samo za vsak slučaj pa povzemam naučeno iz predavanja Oživljanje dojenčkov in otrok, ki ga je za nas izvedel Slovenski reanimacijski svet. 

PRVA POMOČ ZA DOJENČKE

1. OŽIVLJANJE

1. Preverimo znake dihanja (trebušček se dviga in spušča, prisluhnemo dihanju) Pokličemo reševalce.
2. Preverimo dihalne poti in po potrebi odstranimo tujek (kako odstranimo tujek spodaj).
3. Če dojenček ne diha, začnemo z umetnim dihanjem. 1 minuti umetnega dihanja, pokličemo reševalce in z umetnim dihanjem nadaljujemo.
4. Dojenčka položimo v ležeči položaj in ne obračamo glavice nazaj.
5. S svojimi usti zajamemo tako dojenčkova usta kot nosek in vpihavamo v oba naenkrat.
6. Vpihnemo 5x. Če vidimo, da se trebušček dvigne, je vpih uspešen.
7. Sledi masaža srca: 1 prst nad žličko, z dvema palcema. (Otroka lahko tudi dvignemo obrnjenega proti sebi in z obema palcema pritiskamo nad žličko.)
8. 30x pritisnemo in 2x vpihnemo. Ponavljamo.

2. ODSTRANJEVANJE TUJKA

1. Če otrok kašlja, spodbujamo kašelj in opazujemo. Če kašelj ni učinkovit in zahteva vedno več napora, se lotimo odstranjevanja.
2. Če je otrok pri zavesti, izvedemo do pet udarcev po hrbtu med lopaticama (dojenčka ali otroka obrnemo z glavo navzdol in s peto dlani udarjamo med lopaticama).
3. Če ta ukrep ni učinkovit, izvedemo pet sunkov v trebuh, t. i. Heimlichov manever. (Pri dojenčku pristiskamo na prsnico kot pri umetnem dihanju, pri večjem otroku pa ga že lahko obrnemo s hrbtom proti sebi in pritiskamo nad žličko.)
4. Dokler je otrok pri zavesti in se tujek ne izloči, ponavljamo 5 udarcev med lopaticama in 5 sunkov v trebuh (pri dojenčkih izvajamo sunke na prsnico na mestu za zunanjo masažo srca).

Preveri se na Migi migi izzivu in sporoči svoj rezultat! Vsaka minuta šteje! IZZIV REŠIŠ TUKAJ