“Pa saj ni Biba kriva, da je nagajiva” ali Kako premagamo trmo pri otroku

“Biba Buba Baja po hrbtu se sprehaja in nagaja. Pa se mami razjezi: “Ti Biba, ti, ti!” “Pa saj ni Biba kriva, da je nagajiva.”” gre odlična Bibarija, ki jo z Nino zelo radi ponavljava. Malo za to, da se Nina nasmeji poredni Bibi in jo malo okrega, malo zato, da se jaz spomnim, da Biba res ni sama kriva, da je “nagajiva”. Trma. Trma trma trmasta. Trma se pojavi pri vseh otrocih. Pri nekaterih v lažji, pri drugih v težji obliki. Mi spadamo v drugo skupino. Moja mala navihanka je zeloooo trmasta. Po očiju ;). Trma se je pri njej začela že zelo zgodaj, pri enem letu. Tudi v vrtcu so to zelo prijazno potrdili. Jaz pa sem hitro začela prebirati o trmi in hoditi na razna predavanja strokovnjakov. Z veseljem oznanjam, da je Nina sicer še vedno trmasta in vedno tudi bo, a moj pogled na trmarjenje se je popolnoma spremenil in veliko lažje jo prenašam.

Najpomembnejša stvar, ki se je moramo kot starši zavedati je, da je trma nujna za otrokov razvoj. Pojavi se med prvim in drugim letom, še izrazitejša pa je okoli tretjega leta. Lahko se pojavi tudi kasneje. (Trma v času pubertete je še malce bolj kompleksna in bomo o njej pisali drugič.) Je reakcija na vzgojne zahteve odraslih, ki se ne skladajo z otrokovimi željami. Otrok s trmo izraža neugodje, kar je izraz otrokove razvijajoče se osebnosti in do neke mere se moramo s tem sprijazniti. Lahko pa trmo milimo z razumevanjem in pravilnim ravnanjem v času izbruha. Izbruhi trme so različni: otroci se lahko mečejo ob tla, kričijo, se otepajo prijema, udarjajo z rokami in nogami, tepejo, zadržujejo dih, udarjajo z glavo ob tla, v zid, nekateri pa razvijejo čisto svojo inačico. Glavni cilj je, da želijo na vsak način doseči svoje, česar mi ne smemo dopustiti.

Po mojem mnenju obstajajo tri vste trme:

1. Ko je otrok zaspan ali lačen Takrat se sploh ne ukvarjajmo s trmo, samo objemimo ga oz. razumevajoče pospremimo spat/jest in upamo, da bo še lahko mirno zaspal/jedel. Če smo čas za spanje/hrano zamudili, dihajmo in napnimo vse moči, da nekako preživimo <3 Sem z vami!

2. Ko otrok želi nekaj drugega od tega kar želimo mi. Tukaj moramo razmisliti, če je tisto, kar želimo mi nekaj, kar res želimo ali v resnici samo sledimo nekim tujim pravilom. Če smo prepričani v svoj prav, nadaljujemo po korakih, če ugotovimo, da v bistvu mi trmarimo samo zato, da zmagamo, lahko brez problema priznamo, da ima otrok prav in mu to tudi povemo. To bo sicer bolj redko, a vseeno, otrok bo spoštoval vašo iskrenost.

3. Trma za vsako stvar. Ko otrok trmari za bolj ali manj vsako stvar in sploh več ne mine ura brez krega, moramo sliko gledati malo širše. Premislite zakaj je vaš otrok v taki stiski in imejte v mislih, da to niso dejanja, ki bi namerno vas spravljala ob živce. Otrok izkazuje neko stisko ali pa ve, da na tak način vse doseže.

KAKO RAVNATI OB IZBRUHU TRME: Seveda je veliko napisanega na to temo in treba je vedeti, da vse metode ne delujejo enako na vseh. Najboljši nasvet, ki sem ga sama slišala, je bil: Odreagirajte iskreno. Iskreno. Kot čutite v tistem trenutku. Vendar morate najprej sami vedeti kaj čutite. To pa je malo težje. Ampak se da, brez skrbi.

Da bi bilo lažje, vam svetujem, da v času izbruha trme sledite naslednjim petim korakom: 

1. Ostanite mirni. Vzemite si par sekund, da se umirite. Ne brigajte se za nikogar. Globoko vdihnite in izdihnite. Ne zapustite prostora! Vi ste odrasli in morate otrokov izbruh čustev prenesti. 

2. Bodite popolnoma tiho, saj vas otrok tako ali tako v tem trenutku NE SLIŠI! Posvetite se sebi in razmislite zakaj otrok trmari. Trmo uvrstite v eno izmed kategorij in odreagirajte glede na vrsto trme. 

3. Ko ugotovite zakaj otrok trmari in ste ugotovili tudi kaj čutite sami, odreagirajte: Še naprej ostanite mirni in tihi, če se le da, se spustite na otrokovo višino – se vsedite ali pokleknite. Med trmarjenjem vas otrok ne sliši, sprejema pa vašo energijo in vidi vaša dejanja. Če ugotovite, da ste jezni, odreagirajte jezno. Te jeze bo sčasoma vedno manj. Ugotovili boste tudi, da jeza ne deluje pomirjujoče na trmo in vašega otroka. A če se boste pretvarjali, da ste mirni, v resnici pa boste zelo jezni in nemirni, se otrok tudi ne bo enako odzval na naslednje korake.

4. Ko se otrok dovolj umiri, razprite roke in ga povabite v objem. Nekateri otroci sicer niso pripravljeni na telesno bližino in tega ne smete zameriti. v takem primeru samo še naprej čakate in nakažite, da ste pripravljeni za pogovor.

5. Ko se otrok popolnoma umiri (v objemu ali ne), je čas za pogovor. Povejte mu, da razumete zakaj se je razjezil. Ampak, da ste vi odločili tako in tako, zato in zato. Vprašajte ga, če je sedaj v redu in povejte, da se vse lahko pove tudi na miren način, da ste pripravljeni poslušati. Obenem vztrajajte pri svojem. Mirno, a odločno.

Pri nas teh 5 korakov zelo lepo deluje. Sama sem se zelo umirila, ko se znajdem sredi Nininega izbruha, iskreno odreagiram mirno. Nina trmari manj in sedaj že z veseljem na koncu pride v objem. Seveda pa pridejo tudi dnevi, ko sem zelo jezna, ko se mi zdi, da ne zmorem mirno odreagirati, da me Nina nalašč preizkuša in da ne deluje čisto noben pristop*. Takrat odreagiram po svojem občutku. Jezno in hitro. Seveda tudi Ninino trmarjenje potem poteka malo dlje ali pa se spremeni v jok. Taki dnevi so sicer redki, a se z njimi ne obremenjujem preveč, saj vem, da odreagiram iskreno in mi  ni nerodno izraziti svojih čustev. Pretvarjanje tako nikamor ne pelje. 

*Nazadnje se je to zgodilo prejšnji teden v mercator centru Šiška. Nina je trmarila dobre pol ure non stop. Z dretjem in histerijo. Jaz sem odreagirala enkrat jezno, drugič mirno, vsekakor brez popuščanja. Delovalo pa ni nič. Gledali so naju vsi. Nekateri razumevajoče, drugi obsojajoče. Nekateri so se celo ustavili in mi svetovali kaj naj storim ali pa so nagovarjali Nino, da zakaj je tako huda. Njej ni bilo nič nerodno, meni pa tudi ne. Ko sva preglasili cel center in nakupili vse potrebno, sva se spravili v avto. Nina je zaspala v prvi minuti vožnje. 

Trma je zapletena stvar. V otroku zbuja nelagodje, v starših jezo in nemoč. Starši smo tisti, ki moramo otroku pomagati premagati stisko in moramo prenesti njegova čustva. Zavedati se moramo, da otrok šele razvija svojo osebnost, je zmeden in potrebuje našo pomoč. Ne trmari namerno in se med trmarjenjem niti slučajno ne počuti dobro. Vseeno pa ne smemo pozabiti nase in na svoja čustva. Zaupajmo svoji intuiciji, odreagirajmo iskreno. Nič hudega ni, če kdaj ugotovimo, da smo pravzaprav mi tisti, ki trmarimo in priznamo svojo zmoto – tudi s tem otroka učimo pomembnih veščin. Ne ozirajmo se toliko na druge, posvetimo se sebi in svojemu otroku in mu dajmo vedeti, da bomo vedno tu zanj.

Zaupajte v svojo presojo in bodite ponosni na svojo moč. Čimveč objemčkov vam želim 😉 

Anja