Datum poroda moje prvorojenke je bil že od začetka 26. julij. Kot večina mamic, sem bila tudi sama v polni pripravljenosti že vsaj 14 dni prej. Celo nosečnost sem bila prepričana, da bo punčka prišla pred rokom, čeprav je nosečnost potekala brez vsakega problema, za kar sem izredno hvaležna. Bila je samo ena težava, celo nosečnost sem bila sama, brez partnerja in vedela sem, da bo tako tudi ko bom morala roditi in potem naprej.

No, vsaj na začetku se mi je to zdelo kot težava, ko pa sem to enkrat sprejela, sem vedela, da bom za to majhno punčko, ki je rastla v meni, naredila vse, pa četudi sama. Nehala sem se obremenjevati in sprejela to kar mi je življenje namenilo.

Seveda se je v meni še večkrat pojavil strah in vprašanje: »Pa bom res zmogla vse sama?«, vendar je samo misel na to kaj raste v meni kar hitro pregnala vse strahove. Vedela sem, da to želim in moram naredit.

Tako je kaj hitro prišel 27. julij, ko sem se zjutraj kot vsak dan prebudila, pojedla zajtrk in s prijateljico odšla na kavo. Ko sem odšla na stranišče, sem opazila rahel rdeče-rjav izcedek. Okoli tega nisem zganjala nobene panike, občutek sem imela, da se telo počasi pripravlja na porod. Sama nikoli nisem bila pesimist ali paničen človek, ampak sem se od nekdaj prepustila toku, «kar bo pa bo«. Do konca sem spila kavo in nato odšla domov.

Ker se čez dan ni dogajalo nič, sem že skoraj pozabila na tisto situacijo zjutraj, vendar je kmalu prišel večer in z njim tudi rahlo špikanje v spodnjem delu trebuha. Seveda nisem imela pojma, kako izgledajo popadki, vendar sem imela občutek, da bi pa počasi to lahko bilo to. Ker sem imela zvečer ponovno malo rdeče-rjavega izcedka, sem se odločila, da bi mogoče bilo vseeno bolje, če se grem pokazat v porodnišnico. Tako me je moja mami okoli 21.00 ure odpeljala v Celje.

Tam so me sprejeli, priklopili na ctg in pregledali. Ctg ni kazal nobenih popadkov, nič še nisem bila odprta, vendar so se kljub vsemu odločili, da me sprejmejo na oddelek. Mislim, da še nikoli nisem bila tako vznemirjena, kot takrat, saj sem v sebi vedela, da bom najbrž kmalu spoznala svojo malo deklico.

Noč je potekala dokaj mirno, vsake toliko časa me je prebudilo rahlo špikanje v spodnjem delu trebuha, ki pa je proti jutru postajalo vedno močnejše. Okoli 4 ure zjutraj sem imela popadke že na 10 minut, vendar so bili zelo neredni, tako je bilo vse do 10.00 ure zjutraj, ko me je zdravnica pregledala, mi povedala, da sem odprta 2cm, ter dejala, da se naj vrnem na oddelek in počakam na bolj redne popadke.

Odšla sem v svojo sobo, kmalu po tem pregledu pa se je plošča obrnila. Popadki so postajali še močnejši in pogostejši, meni pa sta v glavi odmevala samo tista 2cm, saj sem vedela koliko je še potrebno, da bomo na cilju.

Po dobri uri predihavanja popadkov v sobi sem poklicala medicinsko sestro in ji povedala, da se mi zdi, da smo sedaj že zelo blizu. Priklopila me je na ctg in sledil je novi šok. Ctg skorajda ni kazal popadkov, jaz pa sem dobila občutek, kot da se mi bo sesul svet.

Imela sem grozne bolečine v križu in sestra na oddelku je bila tako prijazna, da me je masirala po hrbtu, me bodrila in me, kljub prikazu na ctg-ju, še enkrat poslala na pregled k zdravnici.

Ko sem prišla do zdravnice, je po pregledu dejala samo to, da grem takoj v porodno sobo in da bom kmalu konec. Najprej sem odšla pod tuš, se v miru uredila in nato v porodno sobo.

Ob prihodu v porodno sobo je do mene prišla babica, me priklopila na ctg in bila večino časa z mano v porodni sobi, me bodrila in mi bila v oporo. Mislim, da bolj prijazne in sočutne babice ne bi mogla imeti.

Ker nosim kontaktne leče, mi je iz moje torbe podala posodico, da sem si jih odstranila in jo pospravila nazaj v torbo. Popadki so se vedno bolj stopnjevali in za vsak popadek sem upala, da je zadnji. Babica je vmes za nekaj časa zapustila porodno sobo in ko je prišla nazaj sem ji dejala, da ne zmorem več, vendar me je kaj hitro spomnila zakaj sem tam in mi dejala, da zdaj na koncu pa res nebom obupala. No, kot sem že rekla, bolj srčne babice si ne bi mogla želet.

Okrog 13:00 ure je babica poklicala zdravnico in ob dveh iztisih je bila moja deklica ob 13.15 na svetu. Mislim, da se bolečine ne da opisati z besedo, lahko pa z gotovostjo trdim, da sem jo pozabila takoj, ko je bila Taya v mojem naročju.

Medtem ko sva se midve spoznavali in crkljali, me je zdravnica zakrpala in očistila, odnesla sem jo s samo enim res minimalnim šivom in počutila sem se kot da se ni zgodilo čisto nič, bila sem brez vsake bolečine, počutila sem se, kot da lahko odidem na Triglav in nazaj.

Ko je zdravnica odšla, je babica vzela Tayo, jo položila na tehtnico in iz njenih ust so se zaslišale besede: »Joj, saj res vi nimate nobene slike vaše deklice, če želite vam jo lahko slikam z vašim telefonom«. V tistem trenutku sem samo prikimala, mislim da od utrujenosti in vznemirjena nisem niti dojela, da sem na to pozabila in če se ne bi ona spomnila, bi verjetno ostala brez slike moje deklice iz porodne sobe.

Kmalu zatem so naju odpeljali na oddelek, najprej mene, kmalu za tem pa so k meni v sobo pripeljali še Tayo. Bila je najlepša deklica na svetu, ko sem jo opazovala kako mirno spi, pa me je zadelo »To je to, sem zdaj res mama? Uspelo mi je pa čeprav sami?« Začela sem jokati kot dež, vendar so bile to solze sreče. Imela sem jo, bila je moja, bila je zdrava in to je tisto kar je bilo v tistem trenutku najpomembnejše!

Nina

Mamica 6 letne navihane Nine in malčka Iana, blogerka, učiteljica in inštruktorica Plesnega pilatesa. Želim si, da bi na Mamini mazi vsaka mamica našla oporo, podporo in ljubezen, ki si jo lahko med sabo nudimo le mamice.



Poglej tudi

Naroči se
Obvesti me o
0 Comments
Inline Feedbacks
Prikaži vse komentarje