Porodna zgodba: Ljubezen na prvi pogled

Ko komu pripovedujem o svoji porodni izkušnji, obvezno najprej povem, da kako sem hvaležna, da sem rodila ravno še pred to Korona zmešnjavo in sem bila deležna normalne šole za starše, mož je bil lahko prisoten pri porodu in prihajal k nama na obiske. 

Sama si kot nek začetek štejem že 3 dni pred porodom (bila sem 9 dni pred rokom). Začela sem malo krvaveti in pomislila, da se mi je najbrž začel luščiti čep. Ker seveda nisem bila prepričana, sem se mogla it pokazat svoji ginekologinji. Ker mi ni potrdila, da gre res za čep, me je seveda skrbelo. Krvavela sem še bolj, najbrž nekoliko tudi zaradi zelo bolečega pregleda (mene osebno je merjenje materničnega vratu zelo bolelo). Dobila nisem nobenih posebnih navodil, še celo svetovala mi je, da naj imam spolne odnose, da bom šla prej rodit. Seveda jih nisem imela (moja kmečka pamet, da če si noseča in krvaviš, spolni odnosi žal ne morejo biti blagodejni). Potem se mi je krvavitev nekoliko umirila, pomirila sem se tudi sama.

Čez dan in pol pa sem ponoči spet kar precej zakrvavela. Od skrbi, da je kaj narobe nisem spala in sem komaj čakala zgodnje jutro, da sem klicala v porodnišnico. Seveda so rekli, da naj se pridem takoj pokazat. Vsi zelo prijazni, gledala sta me dva ginekologa. Odločali so se celo, da bi me kar obdržali, ker sem bila tako blizu roka. Ker je bil CTG super in sem bila še čisto zaprta, se odločijo, da me spustijo domov. Rekli so mi, da ne bi slučajno imela spolnih odnosov (toliko o nasvetu moje ginekologinje – hihi), da naj počivam in da danes zagotovo ne grem nikamor, se vidimo čez 2 dni na pregledu.

Doma počivam, mož kuha kosilo. Še obiske sem dobila. Popoldne okrog pol 5h pa sem začutila popadek. Ker je bil kratek in ne preveč močen, sem bila prepričana da je lažni. Za vsak slučaj si ga zapišem, povem možu. Pa pride še eden čez 20 min, pa še eden čez 15 min. Bili so različno močni in dolgi, zato sva bila oba z možem prepričana, da so lažni. V vsem tem se odločim, da če pa slučajno postanejo pravi, grem skuhat še večerjo, da ne bom slučajno lačna (haha). In kuham rižoto s popadki, ki so bili še vedno precej časovno neenakomerni, ampak bolj močni, še vedno prepričana, da so lažni.

Potem pa kar naenkrat postanejo bolj pogosti iz 15 – 20 min skočijo na 10 -9 min. Vmes, ko sem jedla večerjo, sem predihala še 2. Mož vmes seveda Googla, da ne bova smešno izpadla v porodnišnici, če niso pravi. Nisem še uspela pojesti do konca, so bili popadki že na 6 minut. Takrat pa sem že vedela, da so pravi, ker so bili že tako močni, da sem jih že s težavo predihala. Moja skrb takrat  je bila, da bi si nekako šla obrit noge (ker si jih seveda nisem, ker so mi rekli v porodnišnici, da danes ne grem nikamor). Ko so mi popadki kar naenkrat skočili že na 4 minute, sem misel o obritih nogah opustila in začelo me je skrbeti, če prideva sploh pravočasno do porodnišnice. Do avta sem predihala še 2 popadka in komaj preživela pot do porodnišnice).

V porodnišnico sva prispela nekaj do 8 ure zvečer. Vsi zelo prijazni, so me hitro sprejeli. Isti ginekolog, ki me je zjutraj pregledal, je bil še vedno v službi, ko sem prišla, se mi je samo nasmehnil, da če sem že nazaj. Prišla je babica, ki me je pregledala. Bila sem že 4cm odprta. Ko sem zagledala babico, sem vedela da bo vse ok, ker sem jo poznala že od prej in sem si prav želela, da bo delala ravno takrat., ko bo moj čas. Mož je čakal pred vrati, da mu povejo, če gre zares ali so slučajno lažni. So mu hitro povedali, da bova ostala in da bo malo trajalo, da se uredim.

Naj povem, da sem že med nosečnostjo odločila, da bom za lajšanje bolečin vzela epiduralno, če bo to seveda potrebno. Bila sem tudi na predavanju in o tem se res kar precej pozanimala. Še pred urejanjem me je seveda babica vprašala, če bom vzela epiduralno, ker sem se hitro odpirala. Že popolnoma izmučena od tako hitrega stopnjevanja popadkov in ker se vmes sploh nisem več spočila, sem se odločila, da naj pokličejo anesteziologa, saj traja, da pride (dokler dejansko ne izkusiš bolečine popadkov, je res lahko biti pameten, da boš zmogel in bo šlo zagotovo vse naravno).

Sledila je res mučna ura urejanja. Dobila sem klistir (na lastno željo), z zelo veliko težavo sem se še stuširala, saj so bili popadki že tako pogosti, da sem se bala da rodim kar pod tušem. Mož je moral čakati zunaj (še danes razmišljam, zakaj ni smel biti z mano noter, saj bi mi zelo pomagalo, da bi bil tudi med urejanjem z mano). Ko se končno uredim, grem v porodno sobo, že čisto zelena od bolečin. Popadki so bili nekje na 2 – 3 minute. Mož me je že preoblečen čakal. Komaj dočakam anesteziologa, da mi namesti kanalček za epiduralno. Zaradi bolečin se nisem mogla popolnoma zravnati in smo imeli pri tem nekaj težav, ampak je na koncu le uspelo. Prav kmalu sem začela čutit učinke epiduralne, popadki so bili veliko bolj znosni in končno sem se lahko končno malo odpočila. Bila sem odprta že 8 cm, tako da sem ujela zadnji vlak za epiduralno.

Počutila sem se veliko bolje in brez težav preživljala vse popadke. Na vsakih 15 minut sem se mogla obračat iz boka na bok. Vmes mi je še odtekla voda. Malo sem zadremala, z možem sva se veliko pogovarjala. Vsake toliko me je prišla pogledat babica kako sem in kako se odpiram. Dvakrat me je prišel pogledat tudi ginekolog porodničar.

Po skoraj dveh urah počitka, mi babica pove, da sem odprta 10 cm in bo počasi čas, da zaključimo. Nabrala sem si dovolj moči, energije in sem komaj čakala, da končno spoznamo našega težko pričakovanega otročka. Babica mi je govorila, kdaj bo močen popadek (z epiduralno popadkov ne čutiš tako intenzivno, niti ne vsakega in je potrebno vodenje babice). Tako smo začeli s potiskanjem. Bilo je prav šolsko, saj mi je šlo res dobro. Potrebnih je bilo le nekaj potiskov in smo že videli glavico. Še nekaj močnih in rodil se je naš fantek. Kar nisem mogla verjeti, da je uspelo tako hitro in da je na srečo šlo brez zapletov.

Seveda je bila ljubezen na prvi pogled. Oba z možem sva jokala, najin fantek je glasno jokal čez celo porodnišnico. Še zdaj se tako v živo spomnim, ko so mi ga prvič položili na prsi in sva se certkala. Bila sem tako zelo hvaležna, da je vse potekalo zelo tekoče, brez zapletov in da je  z mojim fantkom vse vredu. Rodila sem 15 minut do polnoči. Nato smo se vsi trije certali, takrat res pozabiš na vse.

Mene je čakal še zaključek, 3. faza, da se porodi še posteljica. Prav kmalu, ko sem rodila, mi je babica rekla, da se posteljica noče odluščiti, da bomo še malo počakali, dobila sem tudi injekcijo. Takrat se s tem seveda nisem obremenjevala, saj mi je bil pomemben le moj fantek. No pa kljub temu, posteljica tudi po dobri uri še vedno ni bila zunaj (1 uro čakajo, če bo šla ven ali ne).

Babica mi pove, da gre po zdravnika in jo bo potrebno luščiti ročno. Pregleda me še zdravnik in pove možu, da bosta mogla z dojenčkom malo ven, da me bo lahko operiral. Rekli so mi, da nam gre zelo na roko, da sem vzela epiduralno, saj bi me morali v nasprotnem primeru uspavati. Epiduralno so mi pojačali do konca in začeli s posegom.  Samega posega se ne spomnim zelo dobro, najbrž zaradi adrenalina po porodu. A vseeno vem, da je bilo res neprijetno in boleče (kljub epiduralni), posteljica se nikakor ni odluščila in potrebne je bilo res veliko sile (kapo dol vsem porodničarjem, ki to delajo). Končno uspe, med posegom so me malo raztrgali (po porodu pa sem se tako veselila, da se nisem nič raztrgala – hihi). Ampak me sploh ni motilo, saj sem bila zelo hvaležna, da so me »porihtali« in da smo sedaj zaključili.

Mož in sinček sta lahko takoj prišla nazaj (še dobro, da me niso uspavali, ker ga ne bi videla več ur). Certkali smo se še kakšno uro, potem pa je mož moral počasi domov. Sinčka so peljali počivat in naročili tudi meni, da naj počivam. Ker sem ostala v porodni sobi (v sosednji sobi je zelo glasno rojevala druga mamica) in zaradi adrenalina seveda nisem zatisnila očesa. Čez par ur sem spet dobila svojega sončka.

Potem pa klasika v porodnišnici. Navajanje na novo vlogo. Imela sva nekaj borb z dojenjem, saj nisem imela dovolj mleka. Domov sva šla že po dveh dneh. Tolažila sem se, da bom naval mleka dobila doma, a ga žal nisem. Glede dojenja sem se res zelo presekirala, sploh ker si po porodu popolnoma hormonsko neuravnovešen. Ampak sem potem nekako uspela sprejeti, da brez stekleničke ne bo šlo, sploh ker smo lepo napredovali.

Prvi mesec mi je bil najtežji, sploh zaradi bolečega okrevanja (šivi grozno bolijo, pa naj bi imela samo dva). Imam zlatega moža, ki je razumel vse moje napade joka in je opravljal vsa gospodinjska opravila. Poporodna depresija me na srečo ni doletela in sem v materinstvu uživala od začetka. Seveda so kakšni dnevi boljši, kakšni slabši, ampak čisto vsak dan sem hvaležna za svojega otročka in porod brez zapletov (neodluščene posteljice ne štejem pod zaplet, saj naj bi to bil kar pogost pojav).

Hvaležna sem za podporo moža, zlate zdravnike in babice v porodnišnici, ki prav za vse tako lepo poskrbijo 😊 

Urška